Dr. Iztok Podbregar: »Takšne vojske ne potrebujemo«

Koliko bi lahko Slovenija s pametno organizacijo vojske in policije, torej varnostnih institucij, privarčevala na leto?

Če sem zelo konservativen, najmanj 20 odstotkov, v resnici pa še več, če bi le naredili nekaj korakov k povezovanju policije, vojske, obveščevalno-varnostnih služb in institucij za zaščito in reševanje. S takšno reorganizacijo ne bi dobili le cenejšega, ampak tudi učinkovitejši sistem.

To pomeni vsaj 300 milijonov na leto?

Da, za začetek. Sedaj imamo ločeno policijo, ločeno vojsko, ločeno zaščito in reševanje, ločeni obveščevalni službi. Vse te institucije so sedaj združene prek neke koordinacije. Da pa bi dosegli prave učinke, bi morali združevati posamezne stebre. Ker majhna država, kakršna smo, si očitno takšnega sistema, kakor ga imamo sedaj, ne moremo več privoščiti.

Kaj vse plačujemo dvojno? Lahko ponazorite?

Vzemimo primer sistema operativnih centrov obveščanja. Policija ima svoj sistem obveščanja, zaščita in reševanje imata svoj sistem obveščanja, vojska ima svojega, obveščevalne službe imajo svoj sistem obveščanja, elektrogospodarstvo ima svoj sistem, Dars ima spet svoj sistem in infrastrukturo, železnice imajo svoj, ločeni sistem obveščanja. Ko vse to seštejete, ugotovite, da imamo več kot 50 operativnih centrov obveščanja. Za dva milijona ljudi. Za 20 tisoč kvadratnih kilometrov. Pri sedanjem razvoju informacijske tehnologije je to po mojem izredno negospodarno.

Bili ste šef Sove, načelnik generalštaba, poznate policijo, vodili ste svet za nacionalno varnost. Katera od teh institucij je danes najbolj zaostala? Kdo največ troši in najmanj da?

Najbolj usposobljena je gotovo vojska. Usposobljena je za delovanje v različnih razmerah, a je hkrati tudi najmanj izkoriščena. Glede organizacije in opreme pa je na zadnjem mestu policija.

Kakšno vojsko potrebujemo?

Sam že nekaj časa trdim, da takšne vojske, kot jo imamo sedaj, ne potrebujemo. Pa tudi ne policije ali sistema zaščite in reševanja kot ločenega sistema. Potrebujemo oboroženo silo, ki ima lahko v posameznih enotah bolj vojaške značilnosti, v drugih enotah policijske značilnosti, dejansko pa gre za enotno silo, ki se zna odmerjeno odzvati na vsako grožnjo. Prejšnji minister Hojs mi je rekel, naj mu pokažem en primer takšnega sistema v svetu, pa bomo to naredili tudi v Sloveniji. Mnogi vojaki mi prav tako pravijo, da to ni mogoče, češ da ima vojska po mednarodnem pravu svoje naloge, policija svoje naloge in tako naprej. Že res. Ampak spomnite se leta 1991, kako usklajeno smo se odzvali. Zakaj ne bi te izkušnje iz teritorialne obrambe raje nadgrajevali? Neumno je še naprej ločeno razvijati te sisteme.

Primer za to je Islandija, ki ima vojaške sile znotraj policije in ki jih, če je treba, v mednarodnih operacijah koordinira zunanje ministrstvo.

Dejansko je teh primerov še več. Obstajajo tudi žandarmerije, torej vojaške organizacije s policijskimi pristojnostmi. Ali pa recimo italijanski karabinjerji. Saj v Sloveniji se je že pokazalo, da obrambnega sistema tako ali tako ne moremo ločeno in celovito razvijati. Mislim, da bi morali to dejstvo zgolj prepoznati.

Če smo konkretni, torej ne potrebujemo sto havbic, na desetine tankov, protizračnih baterij, bataljona osemkolesnikov, vojaške ladje in večine orožja, za katero smo doslej porabili že 1,5 milijarde evrov?

Ja, večino tega, kar smo kupili, smo tako ali tako vmes že sproti opustili. To je bilo vse negospodarno. A recimo, če pozabimo na vse te napake hitrega razvoja iz preteklosti. Mislim, da je zdaj čas, da pridemo do novega pogleda na te sile, da ne spremenimo zgolj zakona o obrambi, ampak da razvijemo novo organizacijsko obliko. Manjše države zmorejo takšen hiter organizacijski obrat, lahko pa gremo proti njemu tudi v dveh, treh korakih.

Majhna država, kakršna smo, si očitno takšnega sistema, kot ga imamo sedaj, ne moremo več privoščiti.

Kaj pravite o nedavno sprejetih strateških dokumentih? V kateri smeri gredo?

Avtorji še zmeraj vztrajajo pri stari zgodbi. Na splošno pa je seveda iluzorno danes sprejemati neke dokumente z vizijo do leta 2025, ko pa ne vemo niti, kaj bo leta 2015. Vsaka posamezna vlada mora narediti korak. Kratki mandati ne morejo več biti izgovor. Sam bi tej vladi predlagal, da vsaj te zadnje dokumente pregleda in sprejme nekatere spremembe. Prav tako na ravni policije.

Po navadi obstajata dva ugovora zoper to. Eden je, da smo v Natu. Drugi pa je, da je že sedaj premalo denarja. Ste prepričani, da bi bilo vse to mogoče z manj sredstvi?

Glede Nata vsaka država zase definira svojo vlogo v strukturi evropske obrambe. Da pa vojska nima denarja, je sedaj evidentno. Ravno zato so te prilagoditve potrebne. Da poskušaš z istimi ali manjšimi viri narediti organizacijo, ki jo obvladuješ. Zdaj namreč tega števila ljudi in te strukture Slovenske vojske ne obvladujemo več oziroma je vojska že nevarna sama sebi, ker se ne more vzdrževati.

O podobnem ste govorili pred dvema letoma. Kaj se je spremenilo?

Zamisel o temeljitem preoblikovanju vojske je žal imela le kratkoročni učinek. Tudi sedaj vidim, da ni posebne pripravljenosti. Niti vi z Mladinino peticijo niste uspeli. Čez čas je poniknila v apatičnosti. Ampak vse to kaže, da ta vojska kot taka niti v zavesti ljudi ni potrebna, ker živi v svojem, ločenem svetu. Ljudje je ne čutijo kot potrebne. In tudi negospodarna poraba na tem področju je očem zakrita.

Recimo?

Ne vem, od tega, da smo za patrije kupili preveč streliva, ki ima omejen rok uporabnosti. To vse je nesmiselno početje, ki ni izraz celovitega razmišljanja.

Smo v Sloveniji pri reorganizaciji vojske ujetniki preteklih predstav ali ujetniki velikega brata iz tujine?

Oboje. Ne znamo videti, niti vojska sama ne upa predlagati alternativnih modelov. Na drugi strani pa manjka državotvornosti in samozavesti, ko prehitro pokleknemo pred zahtevami multilateralnih teles. Prehitro se usedemo na vlak in z njim kar nekam gremo.