Silobran

Janko Lorenci

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Kolumna

Leta 2004 je bila Slovenija še odličnega zdravja. Potem so prišle tri slabe, kar katastrofalne vlade. Janša je pregrel gospodarstvo, povečal zadolženost Slovenije do tujine z nič na 10 milijard in sprožil tajkunstvo. Za njim sta skoraj hkrati prijezdila kriza in Pahor. Vlada je mečkala in zamujala, nazadnje pa zlasti po krivdi SDS in sindikatov padla skupaj s pokojninsko reformo. Nato nova nesreča – Janša drugič. Grožnje z zategovanjem pasu so nas pognale v recesijo, oblast je družbo sistematično strašila, del te nore strategije so bile tudi komaj verjetne izjave JJ in Šušteršiča o naši grški poti, zanič bankah, skorajšnjem bankrotu. Oba sta – brez resnih kritik – prav kriminalno strašila domače varčevalce in naravnost vabila mednarodne špekulante.

Takrat se je cena našega zadolževanja prvič občutno zvišala. Mojstra bi lahko ta svoj greh za silo popravila, če bi si po še znosni ceni sposodila nekaj milijard evrov, takrat na ameriškem trgu še dosegljivih. S tem bi bili za nekaj let varni tudi pred špekulanti.

Pacanje politike ves čas spremlja zbor domačih sotvorcev ozračja krize in katastrofe. Vanj spadajo številni (neoliberalni) ekonomisti (večno nihajoči Damijan, zmerno bistri, a glasni Masten, privoščljivi Lahovnik …), t. i. analitiki, zvečine iz klavrnih posredniških hiš, nekateri mediji, razni lobiji itd. Kritika in svarila so seveda potrebni, toda ta druščina je zmes škodoželjnosti, koristoljubja in samopovzdigovanja, ki soustvarja in izkorišča informativno zmedo, pridiga o neizbežni katastrofi, zraven pa upa na svoj delček slave ali plena – že če postaneš svetovalec pri velikem prodajnem poslu, se lahko mirno upokojiš. Torej – čim slabše, tem bolje.

Svoje je napravil tudi slab glas o Sloveniji kot politično nestabilni, skorumpirani, zmedeni državi. Pod črto: pretežni del težav smo si nakopali sami.

A to je samo del zgodbe. Drugi teče zlasti v naši ljubi širši domovini, EU. Barrosova komisija nas zdaj poziva k hitri privatizaciji in torej sili, naj svoja še uspešna velika podjetja prodamo tujim lastnikom, saj dobro ve, da domačega kapitala ni. To je vmešavanje v našo notranjo ureditev, motivirano tudi s streženjem interesom lastnih bank in podjetij.

EU nam hkrati deli druge vedno bolj nujne in svareče nasvete, s tem povečuje vtis naše kritične ogroženosti in spodbuja špekulante. Pri tem smo primerjalno dokaj solidni, krizo zlasti na jugu Unije pa z »zdravljenjem« pod nemško taktirko in ob pomoči trojke v dobršni meri povzroča kar EU sama. Taka »nemška« EU lahko na nas, ki smo majhni, preskuša strategijo »pomoči«, ki jo je polagoma izboksala kljub odporu. Lahko gre tudi za odvračanje pozornosti od problematičnih velikih (Francija) na majhne (nas).

Tako grozi, zaostreno rečeno, da Unija postane požigalec in gasilec hkrati. Seveda pa to ne izključuje krivde etabliranih politik v prizadetih državah. Poleg tega tudi na mednarodni ravni vladata informativna zmeda in ozračje, podobno tistemu, ki ga pri nas ustvarjajo domači katastrofiki. Stanje je torej tako: duši nas špekulantski napad, za njim pa nam grozi prijateljska pomoč trojke.

Pri tem smo po mnogih merilih še vedno čisto solidna država, boljša od povprečja evroobmočja. Trend je res slab, zlasti ker ga spremlja recesija, bančni krč itd. A še vedno smo daleč od kake Grčije ali Cipra.

Razmeroma mirno bi lahko živeli naprej, če bi lahko prišli do posojil po ceni, po kateri jih dobijo podobno uspešna gospodarstva. Vendar do njih zaradi špekulantov in dogmatske, škodljive politike vodilnega dela EU ne moremo. Smo kot kmet, ki mu nočejo prodati pšenice za setev.

Ta pritisk nas resno ogroža. Nanj nimamo nobenega vpliva. Kar lahko storimo, bomo morali storiti sami. Osnovna teža ukrepov leži na novi vladi. Toda spremljati bi jih moralo sodelovanje BS, opozicije, sindikatov. Dosedanja kakofonija signalov tujini se mora končati.

Finančni minister Čufer ima tri prednostne naloge: zagotoviti likvidnost, z njo usposobiti in dejansko zagnati banke ter zapreti proračun. Vlada je podedovala luknjo za pol milijarde evrov. Zapolni jo lahko s prodajo kakega velikega podjetja, s prihranki v javnem sektorju in z zvišanjem DDV. To so nehvaležni ukrepi, a v sili še hudič muhe žre. Če bo vladi našteto uspelo, in to v nekakšnem »paketu presenečenja«, bi to moralo ustaviti špekulante. Dajmo vladi nekaj časa in upajmo, da bo pri odvračanju trojke uspešna. Če se bo izkazala zgolj kot replika Janševe vlade, kot domača trojka, ki ima krizo za izgovor, da vse ostane po starem, pa naj čim prej pade.

Če špekulantski pritisk kljub »pozitivnemu paketu« ne bi popustil, bi to pomenilo, da gre za orkestrirano akcijo. Potem bi lahko rekli: hočejo nas prepustiti špekulantom, zadolžiti in ujeti v past nemočne odvisnosti in trojke. Ta bi uvedla prisilne ukrepe, ki bi poglobili ekonomsko in socialno krizo in nas stali dvakrat več, kakor če bi isto napravili sami. V trojki ima, kot se ve, odločilno vlogo »naša« EU.

V takem položaju bi bilo potrebno in upravičeno tudi tvegano ravnanje – šlo bi za silobran. Denar si je, na primer, mogoče sposoditi tudi drugje (kako pa smo se zadolževali v devetdesetih letih). Mogoča bi bila celo opustitev evra. So še druge možnosti, ki pa nas bodo morda tako in tako doletele – celo razcep ali razpad Unije.

Torej je treba razmišljati in po potrebi tudi ravnati radikalno. In se na slabe situacije pripraviti, pri tem pa ohraniti hladno kri in solidarnost na nacionalni ravni. Ter zraven upati na nekaj sreče. Trojki se lahko izognemo.