Nacionalni pogovori, z zastavami

Jurij Gustinčič

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Pod črto

Nedavno, pred desetimi dnevi, se je na starodavnih Hradčanih, ponosnem praškem gradu, ki ga je za moderne češke predsednike urejal tudi Plečnik, zgodilo nekaj novega. Poleg češke zastave je nenadoma zaplapolala zastava Evropske unije, katere navzočnosti si, domnevam, ne bi upal nasprotovati noben naš politik. Čehi pa so doslej imeli predsednika nacionalnega čudaka – Klausa – in pod njegovim predsedstvom je nad Hradčani vihrala samo češka zastava.

Čehi imajo o svojih predsednikih svoje mnenje, o Klausu še posebej, toda urejanje državnih simbolov je očitno popolnoma prepuščeno stanovalcu Hradčanov. Med posebnosti Vaclava Klausa je spadal tudi zadržan odnos do Unije, vsi so to vedeli, nekateri so temu nasprotovali, toda predsednik je pač predsednik. Prej bi se takim dejanjem uprli današnji Nemci, ki so v najnovejši zgodovini doživeli marsikaj, kot pa Čehi, ki si raje mislijo svoje, kakor da bi odločno ukrepali. Zastava na Hradčanih je bila ena sama. Šele s prihodom novega predsednika, uglajenega Zemana, je zavihrala še ena, evropska.

Bodimo previdni, ko presojamo češko zadržanost, h kateri spada tudi mnenje, v Pragi sem ga slišal večkrat, da so jugoslovanski narodi sicer simpatični, a prav tako neumni – koliko krvi so prelili v bojih z Nemci v drugi svetovni vojni, ko pa bi lahko, tako kot oni, tiho sedeli doma in čakali, da se vse konča. In ostali živi.

No, pustimo značaje narodov pri miru, saj tudi ne povedo vsega. Novi stanovalec Hradčanov je sicer ukazal takoj izobesiti poleg češke še zastavo Unije, a je mimogrede omenil, da se mu zdijo prostori »temačni« zaradi tiste neumne poteze evropskih baronov, ki so ukazali zamenjati vse evropske žarnice z novimi, te pa dajejo premalo svetlobe. Naj torej nihče ne misli, da Čehi nimajo svojega ločenega mnenja. Tudi ko obešajo skupne evropske zastave!

Spomnil sem se še enega primera z zastavo. Gre za nekaj neposrednega, za neko malenkost, a tudi v malenkostih se zrcalijo duše narodov. Bilo je pred več kot 40 leti, v New Yorku je gostoval beograjski Atelje 212, takrat zelo evropsko avantgarden, ter prikazal svojo verzijo slovitega muzikala Hair. V nekem prizoru naj bi na odru sežgali zastavo. Ameriški organizator je dejal: »Kar sežigajte, če hočete. Seveda svojo zastavo, ne ameriške.«

Ameriško zastavo lahko sežigajo le sami Američani.

Tako kot bi se, po tem globoko iskrenem ameriškem mnenju, v katerem se vidi njihovo pojmovanje demokracije kot nečesa nacionalnega, samo lastnemu narodu dovoljenega, lahko ozrli še na koga drugega, ki ga poznamo. V tem primeru bi lahko šlo za naše sosede, ki celo v mednarodnem nogometu nastopajo s šahovnico na majicah. Tudi oni seveda takšne posebnosti ne bi kar tako sprejemali na tujih hrbtih. Ne, nikakor. Zadnje čase vidimo njihov nacionalni ponos v vsej veličastni razgaljenosti. Množično protestirajo zaradi uvedbe cirilice kot druge pisave v Vukovarju, kjer živi nič koliko hrvaških Srbov. Zaradi vzporedne cirilice protestirajo le nekaj mesecev pred sprejetjem v Unijo. Nič čudnega, če smo zadnje čase v uglednih nemških časopisih brali članke o tem, ali Unija ne hiti preveč s članstvom Hrvaške. No, pustimo to.

Narodi prikazujejo svojo zrelost na različne, včasih pametne, včasih neumne načine; način Severnih Korejcev gotovo sodi med slednje. Svetu groziti z orožjem za splošno uničenje, četudi se pravzaprav ve, da sami niste popolnoma prepričani, ali vaše rakete letijo dovolj daleč in ali jedrsko bombo lahko naredite dovolj majhno, da bi jo raketa odnesla do (vsekakor daljnega) cilja. To je nacionalni ponos, dvignjen na najvišjo, blazno raven. Tudi če se bo vse končalo tako, kot ves svet upa – da torej ne bo poletela nobena napol smrtonosna korejska raketa, je vendarle prav, da te grožnje omenjamo v istem članku kot dvigovanje zastav na Hradčanih ali neizogibno šahovnico na hrbtih hrvaških športnikov. V prvem primeru je seveda ponos nacije po mnenju nekaterih bolj poosebljal prejšnji kot novi češki predsednik. Novi se zaveda, kaj je treba storiti, da si vendarle videti nacionalno trden. Rahlo boš ironiziral stvari z mnenjem o evropski skupni žarnici …

Kako pa je z jeziki? Naj se politiki, ki nastopajo tudi zunaj meja svoje dežele, opirajo le na svoj nacionalni jezik in ponosno gledajo, kako drugi potrpežljivo poslušajo prevajalca, ali naj bo znanje nekega svetovnega jezika – bilo jih je pet ali šest, zdaj pa je v resnici le še en sam – neizogibni pogoj za nastop nacionalnih državnikov v tujini? Angleži in Američani so v enkratnem položaju pripadnikov narodov, ki se jim pravzaprav ni treba učiti tujih jezikov, saj se bodo vsi drugi v potu svojega obraza potrudili, da se izrazijo v angleščini.

Anglosasi se seveda svoje prednosti zavedajo, a se po navadi s tem nočejo zameriti drugim. Vsaj za zdaj ne. Poznal sem britanskega veleposlanika v Beogradu, ki se je odlično naučil govoriti srbsko, iz iste prestolnice pa imamo tudi veleposlanika v Ljubljani, ki se uspešno trudi govoriti slovensko. To bi lahko bila samo predstava vljudnosti, je pa morebiti nekaj globljega. Diplomacije velikih narodov si ne delajo iluzij, da bodo kaj dosegle pri drugih, zlasti manjših, če ne razumejo fines, torej njihovega jezika, ki lahko skriva marsikaj.

Če se še enkrat vrnemo k tistemu, kar se je zgodilo na Hradčanih. Prav gotovo so naredili pametno, da so poleg svoje zastave izobesili še skupno evropsko. Ne vemo sicer, kako se bodo ideje evropskega združevanja razvijale naprej in ali se sploh bodo. Gre za narode in države, ki obstajajo že dolgo in se tega nočejo ali pa niti ne morejo otresti. Saj je tudi Merklova opozorila svojo turško manjšino, da se mora naučiti nemško. In turška manjšina se bo seveda učila. To je prav tako v njenem interesu. Vsi se bomo morali naučiti – doslej se še nismo –, da je treba mirno živeti pod dvema zastavama. Ne sme se pozabiti … ne ene ne druge. Težko je to, toda koristno.