Tomato Košir, oblikovalec

Ministrstvo za kulturo je pred leti slovelo kot ena redkih državnih institucij z res do potankosti premišljeno zasnovano celostno grafično podobo.

Njen ključni del je bil napis »kultura«, v katerem so se črke izmenjevale z izbranimi znaki – vsaki črki je sledila ena od zelo različnih vejic, ki so simbolizirale vsaka svoje področje, ki jih je pokrivalo ministrstvo. In ker je bilo teh področij v praksi še bistveno več, so napis zaključile tri pike ...

Ministrstvo te prepoznavne podobe, ki je pričala, da je izvor slovenske kulture v jeziku, zdaj že več kot dve leti, vse odkar je poenotila podobo vseh državnih organov, ne uporablja več. A rdeče-modri napis kljub temu še ni stvar zgodovine. V ogromnem formatu je še vedno na ogled na steklenem pročelju ministrstva na Maistrovi 10 v Ljubljani.

To podobo, ki so jo drugi oblikovalci izpostavili kot za enega redkih primerov dobrega oblikovanja za državo, je zasnoval, ko je bil študent komaj tretjega letnika grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Najprej se je je lotil v okviru seminarja, nato razširil še v svojo diplomsko nalogo. Projekt mu je medtem prinesel študentsko Prešernovo nagrado, a to še zdaleč ni edino priznanje iz tistih let. Izboril si je celo eno najuglednejših sploh, saj je bil tipografski projekt, ki so se ga lotili skupaj s sošolci z akademije, nagrajen na festivalu Type Directors Cluba New York.

Nedavno pa mu je spet uspelo. Tokrat ga je opazil Art Directors Club in mu na enem najprestižnejših oblikovalskih festivalov na svetu podelil nagrado »merit« za vizualne komentarje, s katerimi je opremil naslovnice Dnevnikovega Objektiva. Med deli, ki jih je poslal v New York, je bila tudi naslovnica z ogromno torto s prižgano nagrobno svečo, ki je obeležila stoto obletnico potopitve Titanika. Ali pa tista s črnima kravatama, zloženima tako, da tvorita dve ostri črki S – točno takšni, kot so jih uporabljali esesovci. Bila je njegov odgovor na sovražni govor o »trenirkarjih«.

Sploh prvi naročnik, ki mu je dal priložnost, je bil DZS. Sprva je skrbel za njihove kriminalke, pozneje pa pustil precejšen vtis z zunanjo podobo Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford DZS, ki je leta 2005 postal tudi najlepša slovenska knjiga, in nato še zahtevnejšega Priročnega angleško-slovenskega in slovensko-angleškega slovarja. Knjižna zbirka Smeh.podtoni mu je prinesla tudi stanovsko, Brumnovo nagrado. A nikakor se ne želi predalčkati. Ni le oblikovalec knjig. Niti celostnih grafičnih podob. Niti naslovnic. Niti tipografij. Prav tako zavrača vsakršne »tipične« rešitve. Zato pa podpira poglobljeno, analitično, vsakokratno specifično iskanje rešitev.

Veliko srečo je imel, da je imel mentorja že od malih nog. Stric Dušan Grobovšek je bil prvi diplomant oddelka za oblikovanje, in tudi kadar nečak ni načrtno spoznaval njegovega dela, je po hrbtnih straneh njegovih projektov risal družinske portrete. Danes se tudi sam odlično znajde v mentorski vlogi. Že prej je rad težil vrstnikom, formalno pa je začel na tipografskih delavnicah. Medtem so angažma njegove generacije, ki je želela izobraževanje na področju oblikovanja dvigniti na novo raven, opazili tudi na akademiji in štiri, tudi njega, so povabili za asistente. A sledila so nesoglasja in končalo se je z odhodom mlade ekipe.

Ko je takrat ostal brez dela, so bili sredi šolskega leta, zamenjave zanj pa še ni bilo. In da študentje ne bi ostali brez predavanj, je sklenil, da jim snov skupaj s kolegi odpredava kar na svojo pest. Na prvo predavanje Tajnega društva CGP v njegovem studiu so takrat prišli čisto vsi. V naslednjih desetih tednih so se zvrstili še številni drugi. Na svoji delovni mizi še vedno hrani njihovo darilo, veliko keramično črko T.

Kljub grenki izkušnji ostaja mentor. Danes znanje na druge prenaša na mednarodnih tipografskih delavnicah TypeClinic. Udeleženci se redno vračajo, nekaj pa jih je bilo medtem sprejetih tudi na študij na specialnih šolah za oblikovanje črkovnih vrst v tujini.