Peter Terrin: Čuvaj

+ + + +

Na preži

»Tišina je kot puščava,« pravi čuvaj. Pri tem se spomnimo sumničavega pogledovanja proti praznemu obzorju in oficirskih ritualov v kantini v Buzzatijevi Tatarski puščavi. Tam pričakujejo barbare v utrdbi na robu imperija, danes, ko ni več središča in je vse eno samo povezljivo obrobje, možaka s strogo disciplino in z zrahljanimi živci varujeta garažo elitne zgradbe.

V njej je vseljen tisti famozni en odstotek; debele stene, predimenzionirana stanovanja, ločena stopnišča za osebje, oboroženci na vrtu vil, ki preprečujejo, da bi se kaj prebilo čez ograjo. V kleti pa izolirana visokoprofesionalna uniformiranca, vsaj eden od njiju obramboslovno paranoiden, ki podobno kot neobveščeni japonski vojaki na zapostavljenih otokih, ki so vsak dan dvigovali zastavo tudi krepko čez konec druge vojne, trzavično in po vseh varnostnih standardih pričakujeta dostavo hrane. Sama; stanovalci so se, razen tistega, ki se je morda zakalkuliral v izbiri pravega trenutka, s spremstvom že zdavnaj umaknili na dislokacije. Potem je malo osamljenima in vse pogosteje tudi lačnima, izpostavljenima vonjalnim halucinacijam in jalovemu ugibanju o dilemah tipa virus, jedrska vojna ali omejena kemična katastrofa, prisluškovanje puščajočemu straniščnemu kotličku, kolesarjem(?) nekje zunaj edini užitek. No, groza, pa saj je isto.

Terrin postavlja zgodbo v nedoločljivo prihodnost, zadeve še niso tako daleč kot v McCarthyjevi Cesti, vse je še bolj podloženo s kafkovsko štimungo; premislek o tem, kaj se dogaja zunaj, je spremljan z vsakodnevno rutino, štetjem nabojev, pranje, prisluškovanje, razmislek o organizaciji dobivajo prav religiozne razsežnosti, pravičnost, vsevednost, preizkušnja, napredovanje. Sta neredna dostava in dispečer v supergah dober ali slab znak, preverjajo njuno lojalnost ali je to zgolj šlamparija; seveda, čuvajske brambovske logike ne moremo dojeti, glede varnosti sežemo nekam do Tomaža Kosmača in socialističnih stražarnic, posebej se nam čuvaja garažarja izmakneta v sklepnem delu, kjer zadeve precej uidejo z verige, celo njima. Dobita skrivnostnega tretjega, zapustita delovno mesto in se vse bolj načeta lotita reševanje položaja na lastno pest. Z dovolj negotovim uspehom.

Terrin niza zgodbo v kratkih poglavjih, zaradi narave dela nujno repetitivnih, vse več pomena dobiva njuna samota navzven in škrta komunikacija kot edini stik z zdravo pametjo. Ker sta v zaostrenih bivalnih razmerah hiperobčutljiva, so pokljanja, prisluškovanja skozi režo in opažanja podrobnosti skoraj napadi na čutila in na razum, napadi, ki se jih vse težje ubranita. Terrin je nekje na meji; med svarilno resno literaturo in žanrsko napetostjo, med psihotrilerjem in eksistencializmom, kar mu uspeva tudi zaradi izredno disciplinirane in stišane fragmentarne pisave.