Nezadovoljni in jezni

Janko Lorenci

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Kolumna

To so leta našega nezadovoljstva. Če si prikličemo v spomin javno razpoloženje – odnos do politike, države, demokracije itd. – na začetku osamosvojene Slovenije, a tudi še deset, petnajst let kasneje, se zavemo, kako korenito se je spremenilo do danes. Na slabše, seveda in žal.

V zgodnji poosamosvojitveni Sloveniji je kljub hudi ekonomski in socialni krizi vladal veder optimizem, kar evforija. To jasno govori, da javno razpoloženje nikakor ni odvisno samo od gmotnega položaja, ampak včasih še bolj od zaupanja v politiko (elite), sistem, prihodnost itd. Takrat se nam je godilo bistveno slabše kot danes, počutili pa smo se bistveno boljše.

Po evforiji se je začel proces treznjenja. Najprej je sledilo dolgo obdobje relativnega zadovoljstva. Zanj je skrbelo postopno zviševanje življenjske ravni in dokaj počasno razslojevanje. To je bilo obdobje bogatenja nacije in še veljavne zgodbe o uspehu. Nezadovoljstvo je polagoma naraščalo, a ne izrazito, spremljala pa ga je brezbrižnost do družbenih zadev, splošna pasivnost.

Po izbruhu krize se je stari mešanici negotovosti, samozadovoljstva, otrplosti, ravnodušnosti pridružila jeza in se naposled izrazila v vstajah, znamenju prelomnega konca pasivnosti. Nezadovoljstvo je na široko zajelo tudi srednji razred, navadno odločilen za družbeno dogajanje. Gledano scela, zajema občutje nezadovoljstvo-jeza zdaj vso družbo razen politekonomske elite in otočkov posameznikov na različnih področjih. Pri tem najhujše zaradi naraščajoče socialne stiske verjetno šele prihaja.

Kriza je nezadovoljstvo okrepila sama po sebi, hkrati pa povečala občutljivost za dotlej spregledovane ali tolerirane anomalije politike, sistema, demokracije. Čeprav smo menda godrnjav, zadovoljno nezadovoljen narod, v nezadovoljstvu nismo sami, ampak del splošnih procesov. Brezposelnost in socialne razlike naraščajo, socialna država se krči, s tem pa izginja občutek varnosti, nujen za delujočo demokracijo in zaupanje v državo. V Evropi kljub krizi trdno vlada neoliberalizem. Pri nas smo še na slabšem od razvitega severozahoda, ker se darvinistična neoliberalna miselnost odlično nalaga na klientelizem, šibko pravnost, negativno kadrovsko selekcijo itd. Dokler bo prevladovala ta kombinacija, bomo nazadovali. Če se zdajšnja vlada ne bo skušala skopati iz nje, bo neizbežno končala slabo.

Družbena zlovolja je zdaj že nekaj časa močan politični dejavnik, tako močan, da je izbira levo/desno v okviru etablirane politike zanj postala pretesna. Na podlagi takega občutja je nastalo protestno gibanje. V prvih letih samostojne Slovenije je javno razpoloženje na krizo delovalo blažilno, zdaj pa jo zaostruje. A hkrati je pogojno zdravilno, če bo prek protestov in politične alternative etablirano politiko prisililo v spremembe.

O tem, kaj bo prevladalo, bodo veliko več kot ankete povedale volitve. Alternativa lahko veliko, težko ponovljivo priložnost zavozi in mora biti zelo pazljiva že zdaj. Javnost ji je naklonjena, a hkrati realistična – ve, da je kriza huda, vladanje zahtevno, alternativa pa kljub vsem obetom še maček v žaklju. To bo v prid starim strankam.

Vpliv javnega razpoloženja na realno dogajanje je težko merljiv, obstaja pa zanesljivo – Janša na primer brez splošnega nezadovoljstva ne bi telebnil s stolčka že po kratkem letu vladanja. Na Zahodu, kamor spadamo, je nezadovoljstvo globoko, toda do krize je bilo pridušeno, ker se je dolgo verjelo iluziji o nenehnem napredku in življenju v najboljšem možnem sistemu. Danes je skoraj povsod jasno, da lahko bogatenje maloštevilnih ostane enako intenzivno le na račun nazadovanja mnogih. Neenakost se poglablja, z njo pa tudi nezadovoljstvo.

To velja tudi za razvite države Unije, čeprav so primerjalno na boljšem od juga in vzhoda. Toda človek se praviloma identificira in primerja s svojim okoljem, odločilno okolje za velikansko večino ljudi pa je še vedno nacionalna država. Zato so poleg Špancev, Grkov, Slovencev vedno bolj nezadovoljni tudi Nemci. Če bo Nemčija izgubila sedanjo prednost pred preostankom EU, ki zdaj boža nemški ponos in odvrača pozornost od kričečih notranjih razlik, se bo tevtonsko nezadovoljstvo naglo povečalo. Potem se zna kaj obrniti tudi na celinski ravni.

V demokracijah, vsaj približno vrednih svojega imena, se hudo in trajno nezadovoljstvo sčasoma vsaj deloma izrazi z drugačno oblastjo in tipom ureditve. Toda na Zahodu je ta čas zelo očitno, da se vladajoče elite naraščajočemu nezadovoljstvu ne prilagajajo s spremembami samih sebe in z bolj človeškim sistemom, ampak z novo avtoritarnostjo, s krčenjem demokracije. O tem govori tudi kriza v EU; »nemška« Unija jugu vsiljuje komaj še demokratične režime, nevoljene tehnične vlade itd., hkrati pa mu ponuja »pomoč«, ki ustvarja razmere za avtoritarne družbene razplete. Ob tem vsa Unija postaja manj demokratična.

Skratka, živimo v prehodnem obdobju, za katero ne vemo, kako se bo končalo. Nikakor se ne bo srečno, če se nezadovoljstvo ne bo kazalo v upornih dejanjih.

To zelo velja tudi za nas. Če izvzamemo obdobje evforije, ki ni bilo čisto normalen čas, smo bili v Sloveniji pogosto še preveč zadovoljni in samozaverovani, hkrati pa premalo (samo)kritični in preveč kritikastrski. Tako stanje duha je izrazito nekoristno za vse – kritizirajoče in kritizirane. Prav zato včasih ni več jasno, ali se javno razpoloženje ujema s kritičnostjo položaja in gnilobo sistema ali pa je kdaj samo enako zmaličeno. Tudi nezadovoljstvu – čeprav na splošno globoko upravičenemu – ne gre slepo zaupati.