J. M. H. Berckmans: Berckmansove najboljše

+ + + +

Flamska melanholija

Najprej so me odlomki spomnili na odštekanega in radikalnega Velhursta, flamskega rojaka, le da on v svoji Bedi stvari popisuje eno samo družino, kjer ga lepo nalivajo in so najbolj čedne ženske, s katerimi imajo opraviti ata in strici – neutrudni zmagovalci vsakršnih lokalnih tekmovanj, zaradi rednega treninga in korpulence seveda – pripovedovalčeve socialne delavke, ki občasno pridejo na obisk.

Berckmans pa življenjsko jebo razparcelira; nekaj je dobi družina, skupek bednikov in luzerjev, nekaj socialna beda nasploh in nekaj psihiatrija. Zaradi lastne izkušnje je potem pravi ekspert za naštevanje raznih bolj ali manj znanih preparatov, »premočnih, da bi umrl od obupa in zagrenjenosti, prešibkih, da bi si opomogel od udarcev usode in zmešnjave«; ob tem ima seveda še svojega dilerja.

Čeprav v motiviki in zajemih precej niha; bolj kot zgodbe so to prozni utrinki in kosi različno intenzivnega pripovednega toka, v njih ni kakšne zgodbarske slasti ali zaokroževanja, to so nizi ugotovitev o bedni kondiciji sveta, speti v ohlapne venčke, odprte in nezaključene. Enkrat so osebe oboževalci vsakršne glasbe (Berckmans je bil menda nekakšen glasbeni ekspert, kadar ga niso ravno zdravili), enkrat glasbeniki ekscentriki, največkrat pa v Barakstatu, metafori razosebljenosti, naseljeni marginalci, ki ga malo preveč nalivajo, ker imajo premalo odnosov in se jim jebe za vse. Vse zato, ker ga preveč nalivajo in se jim zato jebe za vse. Beda stvari je vsesplošna, enkrat je to zakajeno domačno vzdušje z raznovrstnimi vzduhi, ljudmi, ki se vsak dan menijo iste stvari, iste zato, ker se jih naslednji dan itak ne spomnijo. Zraven tisti, ki ves čas preračunavajo, koliko imajo drugi več, in so zato nič kaj zadržano ljubosumni in nasilni. To so ljudje, zvedeni na izdatke, ker nimajo služb in jih zato nobeden ne jemlje resno, niso več faktor potrošnje in s tem sploh nikakršen faktor več. Vse njihove ženske so kurbe, čeprav nekatere ne ravno za denar, bolj tako po karakterju. In tako v neskončnost isto.

Bolj kakor na motivni je Berckmans presenetljiv na slogovni ravni; prozni fragmenti, ki sicer ne tečejo, imajo pa svojo krožno, zaokroženo, eliptično črto. Stavek, prelomljen, s skoraj delirantnimi vrivki in naštevanjem, s kolažiranjem, prav braquovskim, dežnik in secirna miza model. Očarljiva in surova deziluzija, popisana z vso pikrostjo, ostrino nekoga, ki ve, da je vse brez zveze, čeprav ga plačanci, se reče dušebrižniki, na terapijah prepričujejo o nasprotnem.