Amerika in njena bolečina

Jurij Gustinčič

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Pod črto

Ko sta zagrmeli tisti dve bombi na bostonskem maratonu, je okolico, in z njo vso Ameriko, zajel občutek globoke žalosti, za trenutek ali dva pomešan tudi z občutkom izgubljenosti. Saj ni bilo nič popolnoma novega. Amerika mora biti tako kot dobršen del sveta že dobro pripravljena na takšno dogajanje. Zasidralo se je v sodobnem življenju in ljudje se ga ne bodo zlahka znebili. Za izhod bi bilo potrebno marsikaj, gotovo pa ne le varnostni ukrepi.

Varnostni ukrepi! Saj niso lastni ameriškemu značaju, čeprav je pravica do nošenja orožja, torej do osebne obrambe, zapisana v ustavo in se je ravno v dnevih bostonske drame pokazalo, da ne predsednik države ne kongres nikakor še nista blizu zaželenim novim ukrepom v zvezi z nošenjem orožja. Pri tem pa niti ne gre za obrambo človeškega življenja. Za kaj pravzaprav gre? Država in z njo svet sta se zadnja leta strastno ukvarjala z obrambo proti organiziranemu terorizmu, zdaj že bolj ali manj povsod po svetu – hotela sta se učinkovito postaviti po robu organiziranim napadom na civilizacijo, potem pa naenkrat dogodek, ki sta ga morebiti povzročila, uspešno, čečenska brata. Prosim vas, tisti Čečeni! Jim ni dovolj spopad z Rusijo, ki traja že 200 let?

Občutek popolne zmedenosti je zajel, pa če to odkrito povedo ali ne, ameriške ljudi prav zaradi tega, ker je šlo, čeprav to še ni popolnoma dokazano, v Bostonu za dva ali nekaj posameznikov. Obvarovati se pred organiziranimi terorističnimi tolpami, povrhu vsega povezanimi še z neko versko strastjo, to je eno. Spopadati pa se s človekom, enim, dvema ali nekaj posamezniki, je nekaj drugega, neizmernega, popolnoma razvitemu delu človeške rase nekaj slabo razumljivega. Med vsemi odzivi, ki jih je povzročil dogodek na bostonskem maratonu, je bil najbolj tragikomičen – ne da bi ga svetovna javnost resneje zaznala – tisti na Kavkazu. Gruzijska vlada ali kratko malo Sakašvili je v hipu, ko je prišla vest o drami v Bostonu, razpustil organizacijo Kavkaški sklad, ki se je ukvarjala z opazovanjem in s podporo severnokavkaškim narodom, tudi Čečenom, v boju proti Rusiji. Nekaj časa je bil njen član celo ubiti starejši napadalec iz Bostona Tamerlan Carnajev! Gruzija je v hipu zakopala to svojo bojno sekirico na meji z Rusijo, ko se je zavedela, da se plaz preiskav o bostonskem bombnem napadu lahko dotakne tudi nje in njenih skrbi v zvezi z odnosi s severom.

Gledali smo, tiste prve ure po bostonskem napadu, poročanje CNN, kaj bi drugega, poročanje pa je bilo le del te splošnoameriške zmedenosti. Niso vedeli, kako poročati in kaj je sploh še mogoče narediti. Varnostna vprašanja, s katerimi se ukvarja ves svet, so bila na lepem videti še veliko bolj zapletena, kot se je zdelo prej, še zlasti po uspešnem uničenju Osame bin Ladna in zagotovilu predsednika Združenih držav po televiziji, v posebnem nastopu, da bo Amerika uničila svoje sovražnike kadarkoli in kjerkoli, ne glede na pravila, ki naj bi se jih vsi držali. Obračunati z islamskimi skrajneži v vseh velikih primerih je eno, znebiti se napadalca, ki prihaja sam, pa je nekaj povsem novega, nekaj, s čimer v veliki državi, najbolj organizirani in najbolje oboroženi na svetu, očitno doslej še niso imeli opravka. Amerika bi to pravzaprav morala znati, a se je naenkrat pokazalo, da njen slavni individualizem ni sposoben spopada z individualizmom drugih delov sveta, še najmanj islamskih. Saj se bostonskim varnostnikom – na maratonu jih je bilo na tisoče in tisoče – ni zdelo potrebno, da bi med tekom privzdignili pokrove smetnjakov in pogledali, ali ni kdo odvrgel v katerega izmed njih kaj, kar ni ostanek sendviča ali česa podobnega, temveč prava pravcata bomba v loncu na pritisk!

Amerika, sem rekel, pojmuje življenje, način življenja individualistično, zdaj pa vidi in čuti, dasiravno odzivov te vrste nisem zasledil, da ne razume individualizma drugih, še najmanj tistih, s katerimi so se dve stoletji brez uspeha ukvarjali drugi, v tem primeru Rusi. Saj so se ti takoj obesili na bostonski maraton in Washingtonu sporočili, da bi bilo mogoče ob tem razviti tudi nekakšno sodelovanje – sodelovanje velikih sil, ki niso neranljive. Niti najmanj.

Lahko bi skupaj poskušali rešiti tudi uganko, zakaj imajo velike sile kronične težave z majhnimi narodi, zakaj velika sila neha biti velika sila po volji nekaj vnetih domoljubov, pripadnikov majhnih ali res majhnih narodov. Dejstvo je, da v svetu veliko ljudi občuduje Ameriko. Prav tako je dejstvo, da se vedno najde nekaj takšnih – ali pa njihovo število celo raste –, ki Amerike ne marajo (ne bom uporabil močnejšega izraza). Še več, to, da si velika sila, ima različne, ne vedno prijetne posledice. Biti supersila je včasih celo nevarno.

V Ameriki, to vemo celo, če pogledamo njene bankovce, ne moreš javno zavračati boga. Vsak, tudi predsedniki – ti še posebno –, se vedno sklicuje na boga. Beli, črni – ti mu pojejo čudovite pesmi –, rjavi. Tudi rjavi?! Znebili so se predsodkov o črncih, saj imajo celo takega predsednika, zdaj se spotikajo ob rjave, kaj bi z njimi?! Sprejemajo protestantskega, katoliškega, pravoslavnega boga. Ali naj priznajo tudi Alaha? To je ob dogodkih, kakršen je bil bostonski, postalo ameriški problem. Laže je nositi med ljudmi črno barvo kot rjavo …

Zdi se, kakor da je bostonski krvavi maraton le epizoda, takšna, ki združuje, kot se reče, vse ljudi dobre volje. V resnici je, vendar je vprašanj več kakor odgovorov. Zakaj toliko zemljanov čuti do Amerike sovraštvo, čeprav jo občudujejo? Eisenhower je Francozom in Britancem ukazal, naj se umaknejo iz Sueza, kajti Združene države niso – je rekel – kolonialna sila, kot so bili tisti, ki so Suez napadli. Rekel je to in vsi so mu ploskali, dasiravno bi lahko rekli, da imajo tudi Združene države kolonialno preteklost, zaradi Filipinov, Kube itd. Kdo bo zdaj rekel kaj podobnega in vprašal Američane, ali ne bi bil čas, da spremenijo politiko v Aziji. Potem bi bilo teže opravičiti napade, kakršen je bil bostonski, a drugi maratoni seveda ostajajo prav tako nezavarovani. Tako pa imamo pred sabo še vedno svetovni kolonialni problem.