Zlobni mrtveci

za

Koča v gozdu.

Sam Raimi je rekel, da je dal Fedeju Alvarezu, urugvajskemu debitantu, pri rimejku svojega kultnega šokerja Zlobni mrtveci (1981) povsem proste roke. Rečem lahko le: proste roke je dal pravemu človeku.

Alvarezovi Zlobni mrtveci se namreč že začnejo z infanticidnim prologom, ki daje jasno vedeti, da bo tu steklo več krvi, kot je je v petih prijateljih, ki se priklatijo v mračno kočo v gozdu, v kateri naj bi džankico (Jane Levy), ki je med njimi, detoksikacijsko spreobrnili, toda ko nehote odprejo Knjigo mrtvih, ki je ne bi smeli, jih nevidni, manični, hiperaktivni, nevidni demon pošlje v torture porn, v katerem stari uroki trgajo kožo, parajo žile, odpirajo telesa, maličijo jezike, cefrajo um, režejo spomine, mendrajo spolne vloge, bruhajo tradicijo in posiljujejo žive ter se pri tem metazabavajo, tako da manjka le tisti nasneti, studijski, sitkomski smeh, pa bi še bolj plastično dojeli, kako žive vidijo mrtvi, ki so videli več filmov kot živi in ki vedo, da je obsedenosti – oh, in odvisnosti, če smo že ravno pri tem – nemogoče zbežati. Potrebuješ vsaj motorko – in voljo, da si odžagaš roko. Neodvisnost v sodobnem kultističnem svetu terja fanatizem, hujšega od odvisnosti. Če med svojim bojem ne izgubiš obraza, potem ne moreš reči, da si še živ.