Jan Balaban: Vprašaj očeta

+ + + +

Spomini na smrt

Češki pripovednik v romanu obdeluje umiranje in neizbežno očetovo smrt, kakor jo vidijo njegovi bližnji, žena in trije odrasli otroci; njihovo življenje se vrti okoli smrti modrega moža, zdravnika, potem okoli žalovanja in pogrevanja vseh neizrečenih besed, ki zaživa niso dobile artikulacije in zdaj pritiskajo na pleča živih. Oče, nedvomno avtoriteta tudi takrat, kadar tega ni hotel, je s svojo držo do konca, ko si je sam diagnosticiral odpoved ledvic in zaprosil, naj ga z intenzivne nege premestijo na navadno, torej ga prepustijo smrti, predstavljal figuro, ki je povezovala družino, jo polnila z instanco, ki je bila v etičnih dilemah in pri odločitvah vseprisotna. Z očetovo smrtjo postane tudi ravnanje partnerjev in otrok zrelativizirano.

Enako kot neomajnost očetove drže po smrti, ko eden njegovih prijateljev piše besna, preroška, z žuganjem podkrepljena pisma o njegovi koruptivnosti, o njem kot čistem in poosebljenem zlu, kar je vse posledica različnih interpretacij preteklosti; za očeta pragmatika je medicina gibanje znotraj okvirov možnega in socializem je bil objektivna danost, ki se ji je bilo treba podrediti. Privoliti mora tudi v odločitve, ki niso optimalne in nikakor ne samoumevne; njegov nekdanji prijatelj, s katerim sta se dobivala pri protestantih, pa da ne, da sta potrebna upor in žrtvovanje, ki ga takrat sicer ni bil sposoben, ga zdaj toliko bolj zagovarja. Lepa duša, opremljena s svetopisemsko retoriko, ki zdaj zganja avtoeksorcizem in usedline, na katere naleti, projicira v svoj pretekli družabni krog.

Koliko poznamo najbližje, koliko sami sebe, ali lahko prezrcalimo pretekle odločitve na današnje razumevanje etike, v čas, ko ni kazni niti za krive in koruptne, ko ni več enoznačnih odločitev častnih razsodišč, ki se dogajajo v nas samih, so vprašanja, ki si jih postavlja roman. Odgovarja, da je oče za svoje otroke tudi še po smrti bolj živ, kot si lahko predstavljajo; njegovo delovanje pušča sled v svetu, po tej gazi bodo brodili tudi sinova in hči, če to hočejo ali ne. V kratkih poglavjih, kot bi prepletel novelistične nastavke, z notranjimi dilemami vsakega od štirih, otrok in žene, stke Balaban kompleksno pripoved o dveh časih in različnih držah, prikaže pa tudi notranje boje tistih, ki se dilem in alternative preteklosti niso povsem zavedali, so pa na njim nedoumljiv način potopljeni v zdaj, ki ni brez pasti in prikritih konfliktov. Zgodba o trku dveh časov, vsakega s svojo senco in pastmi, podkrepljena s primeri krivičnega in občasno butasto ciničnega realsocializma in socialne in ekološke katastrofe, ki jo je povzročil.