Daron Acemoglu & James A. Robinson: Why Nations Fail

Knjiga, ki si zastavlja enostavno vprašanje: zakaj je življenjska raven v različnih državah tako dramatično različna?

Ta fenomen so običajno pojasnjevali kot posledico podnebnih razmer, kulturnih in verskih razlik in delovne etike. Acemoglu in Robinson pa sta skozi desetletja univerzitetnega proučevanja našla odgovor v štirih konceptih: »inclusive« vs. »extractive institution« in »virtuous« vs. »vicious cercle«.

Z zgledi iz zgodovine in nabranimi z vseh celin sta prepričljivo ponazorila, kaj pomeni za državo, če ji vladajo izključujoče politične in ekonomske institucije, ki skrbijo predvsem za »naše kroge«, in kaj, če njihovo mesto zasedajo vključujoče institucije, ki so sistematično odprte za čim širše skupine. Posebej pozorno se avtorja ukvarjata z družbenimi obrati in demokratičnimi revolucijami, ki so odstranile skorumpirane režime.

Tu nizata dve liniji: tam, kjer je ena partija ali skupina prevzela oblast, se zgodba neizpodbitno ponovi, pogosto še v radikalnejši obliki, saj v isto strukturo vstopijo le drugi igralci, tam, kjer prevzem oblasti vključuje širšo alianso, pa se lahko vzpostavi pluralistično načelo, ki zagotavlja razvoj vključujočih institucij. Vendar njuna s konkretnimi primeri napolnjena knjiga ne teče kot pravljica v igri dobrega in zla. Gradi tudi na pojmu »kreativne dekonstrukcije«. Kot gonilo napredka jemlje prav propad posameznih podjetij, ki sploh omogoča in s tem spodbuja nove ideje in iniciative, torej spremembo gospodarstva. Značilnost izključujočih režimov je inertnost, ohranjanje statusa quo, ki njihovim krogom omogoča permanentne privilegije in monopole. Cena pa je za družbo usodna, vzpostavi princip samokastracije, saj iz odločanja izključi veliko večino prebivalstva. Skratka, primeri Anglije, Francije, Sovjetske zveze, Kitajske, Konga, Zimbabveja, Argentine, obeh Korej, Slonokoščene obale, Etiopije, Venezuele, Kolumbije, Brazilije, obmejnih mest med ZDA in Mehiko etc.