Elvis Halilović, industrijski oblikovalec

Prejšnji ponedeljek mu je ameriška platforma Kickstarter, ki kreativcem z vsega sveta pomaga zbirati zagonska sredstva za njihove avtorske projekte, prižgala zeleno luč in mu dala na voljo trideset dni, da prepriča njene uporabnike, od resnih poslovnežev do čisto »navadnih« ljudi, naj njegov projekt podprejo s prispevki v skupni višini 10.000 dolarjev.

Cilj mu je, presenetljivo, uspelo doseči in tudi preseči že drugi dan. A zbiranje še vedno traja in v sredo zvečer, ob koncu desetega dne, mu je večstoglava množica podpornikov skupno namenila že okoli 61.000 dolarjev, ki bodo njegovemu projektu omogočili nadaljnji razvoj, predvsem pa začetek redne proizvodnje.

V prostorni in dobro opremljeni delavnici v okolici Velenja bodo tako že kmalu začeli pospešeno nastajati njegovi netipični fotoaparati, zaokroženi pod imenom ONDU. Njihova ključna posebnost je, da so narejeni iz lesa. Da, iz orehovega in javorjevega lesa, ki ga je kupil pri sosedu. A ne gre za kakšna robustna polena; serija šestih aparatov, od čisto majhnega primerka na film do posebnega zbirateljskega v omejeni nakladi, je prefinjenega, minimalističnega, sodobnega videza. Nekaj, kar je lepo in hkrati uporabno. In – to se mu zdi še posebej pomembno – narejeno iz naravnih materialov; poleg lesa sta to še aluminij z magnetnimi detajli in olje, s katerim je premazana zunanja površina fotoaparatov.

Fotografirati je začel ob koncu srednje šole, a digitalca je hitro zamenjal za analogni fotoaparat. In še vedno trmasto vztraja pri svojem starem canonu. V prvem letniku študija industrijskega oblikovanja na ALUO pa se je navdušil tudi nad ustvarjanjem fotoaparatov, seveda tistih najbolj preprostih. Camere obscure, preproste črne škatle, v katere skozi drobno luknjico pada snop svetlobe in ustvarja trajne podobe, so ga povsem prevzele in graditi jih je začel iz najrazličnejših materialov, denimo iz kartona, keramičnih skled, v kamero je spremenil tudi zatemnjeno sobo … Pri tem ga so vseskozi spodbujali precej starejši kolegi iz mednarodne spletne skupnosti F295.com.

Sčasoma je začel svoje znanje iz fotografije in oblikovanja usmerjati v razvoj naprave, ki bi imela daljšo življenjsko dobo in bi jo bilo morda mogoče celo zapustiti naslednjim generacijam. Odločil se je, da jo bo poskusil zgraditi iz lesa, in prvi leseni fotoaparat je naredil na študijski izmenjavi v Krakovu. Ko se je tja vrnil kot absolvent, je naredil drugega. Ta je bil že nekoliko bolj dodelan, a še vedno precej okoren. Zato se je z vsemi štirimi vrgel v učenje mizarske obrti, ki mu je bila kot fantu iz blokovskega naselja kljub študiju oblikovanja dotlej popolna neznanka, nato pa snoval prototipe, jih testiral in pilil ter nazadnje sam – pri posameznih opravilih so mu pomagali le brat in podporniki s strojne fakultete – ustvaril serijo fotoaparatov ONDU.

Doslej smo ga najbolj poznali po projektu Plavajoče mesto, ki smo ga lahko lani v času EPK občudovali na gladini Velenjskega jezera. Štiri ogromne polkrožne kupole iz lesa in recikliranih paletnih zabojnikov za prevoz tekočin bi lahko uporabili za javno dobro, denimo za izletniško točko krajanov ali rezidence za umetnike, kjer bi jim omogočili izolacijo in samooskrbo. A ker na EPK in velenjski občini niso imeli posluha za tovrstne trajnostne ideje, so kupole postale zgolj začasni razstavni objekt, ki je bil sicer deležen pozitivnih odzivov, a zdaj žalostno propada.

Morda ga je tudi razočaranje, ker zaradi pomanjkanja sredstev in odvisnosti od drugih ni zmogel razviti vseh potencialov tega velikega projekta, spodbudilo, da se je toliko bolj zagnano lotil bistveno bolj obvladljivih fotoaparatov. In morda je prav zato ob podpori Nika Klanška in pobude Slovenia Coworking pobudo za pomoč tokrat sklenil nasloviti na globalno občinstvo. To mu je prisluhnilo in ga tudi podprlo. In za začetek ima več kot 700 naročil z vseh koncev sveta, od Azije do Latinske Amerike.