Peter Pišt’anek: Rivers of Babilon

+ + + +

Rojstvo elite iz duha tranzicije

Slovaški primer je tako zelo podoben, da ni čudno, da nas vedno znova zamenjujejo; Racz, poba, ki so ga nategnili pri dedovanju, zaprosi za roko zale sovaščanke, pa oča rečejo, da nima nič in da naj gre najprej delat in naj zasluži.

Se zaposli kot kurjač v hotelu, kjer šparajo, in dela eden vse izmene, za malo višjo plačo, nekaj od plač drugih pa gre upravi. Vendar se tam Racz, človek debelega vratu, trdega korenjaka in slabih manir, hitro privadi mestnemu tripu; ugotovi, da je kurjač predpotopne napeljave ključen za udobje gostov in trgovcev, ki so priključeni.

Dobiva kar naenkrat blazno daril od trgovcev, od plesalk v varieteju, ki se seveda tudi kurbajo, kdo se pa ne v turizmu, vsak na svoj način. Racz leze navzgor, in potem ko premaga Šiptarje in Cigane, drobne preprodajalce deviz, potem ko opravi z opozicijo v lastnih vrstah, z direktorjem hotela, ki se mu od mraza in lakote zmeša in gre med svoje, Inuite, s pasjo vprego in odet v kože, ko opravi in si podredi pravnika, je Racz seveda prvo ime privatizacije. Ne le hotel, ulica in z njo pol mesta, vse postane njegovo. Dobi od Avstrijcev kredite, s katerimi odplačuje prigrabljeno, jebe se njim, bojo dobili pa nepremičnino, če bo zavozil, in pot k uspehu je nezadržna, v stranke je nastavil svoje in tudi županovanje, če bi se mu ravno zdelo, ni previsoko.

Pišt’anek pokaže delovanje družbe; ko se stare sile omehkužijo in omeščanijo, pridejo rdečevrati batinaši z obrobja, ki od kolin sem dobro prenašajo kri, in prevzamejo s svojimi metodami. Zato je vsakič malo bolj nasilno in gre svet v maloro. Vendar ni samo surova sila tisto, kar to omogoči, nekaj je tudi zgodovinskih obdobij, ki to naravnost zahtevajo; grobost, neusmiljenost, zdaj ali nikoli, mi ali nihče drug. In tranzicija je že ena takšna prolongirana protirevolucija, Racz pa njen prerok. Pišt’anek zajame pravzaprav celotno družbo, od kurb in švercarjev do nekakšnih elit, pri tem je skoraj grotesken, vmeša tajne službe in strežno osebje, izpiše, kako se v laboratoriju, imenovanem tranzicija, ob zrušenju vrednot vsak zase postavijo na noge. In kdo se ne. Pri tem je duhovit, že sam naslov, kakorkoli biblijski, je bolj točka v kabareju, ko punce plešejo na komad skupine Boney M in si mislimo, da mora biti to privlačno za utonit. Jasno, po babilonskih rekah pride krst v Jordanu, o čemer bo menda ta načeloma glasbeni novinar pisal v nadaljevanju trilogije in mogoče tam kaj tudi zgostil, upajmo.