24. 5. 2013 | Mladina 21 | Kultura
Srečna mladina: »Najhuje je, ko v živo zaserješ«
Pogovor z Vladom Mihajlovičem, edinim članom Srečne mladine, ki je prebrenkal vse preobrazbe skupine, ki na dan mladosti praznuje dvajsetletnico
Srečna Mladina so Pero Dekleva, Andrej Zavašnik - Zawa, Vlado Mihajlovič in Gašper Gantar
© Boban Bursać
Srečna mladina je zvok slovenske tranzicije. Skupina je leta 1993 začela kot šolski punkerski bend, ki si je ime nadel po komadu Nietov. Sledili so nešteti žanrski pretresi in menjave članov. Čeprav ji kritiki niso bili vedno naklonjeni in čeprav nikoli ni stavila na marketinško mašinerijo, si je z leti pridobila široko poslušalstvo. A nikdar se ni uklonila pravilom slovenskega popa, četudi se eden njenih najbolj znanih posnetkov imenuje Pop muzik.
Srečna mladina je ena najbolj nepredvidljivih skupin pri nas: ravno, ko se zdi, da ste se potuhnili, udarite s kakim zanimivim projektom, zamenjate člane ali slog ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 5. 2013 | Mladina 21 | Kultura
Srečna Mladina so Pero Dekleva, Andrej Zavašnik - Zawa, Vlado Mihajlovič in Gašper Gantar
© Boban Bursać
Srečna mladina je zvok slovenske tranzicije. Skupina je leta 1993 začela kot šolski punkerski bend, ki si je ime nadel po komadu Nietov. Sledili so nešteti žanrski pretresi in menjave članov. Čeprav ji kritiki niso bili vedno naklonjeni in čeprav nikoli ni stavila na marketinško mašinerijo, si je z leti pridobila široko poslušalstvo. A nikdar se ni uklonila pravilom slovenskega popa, četudi se eden njenih najbolj znanih posnetkov imenuje Pop muzik.
Srečna mladina je ena najbolj nepredvidljivih skupin pri nas: ravno, ko se zdi, da ste se potuhnili, udarite s kakim zanimivim projektom, zamenjate člane ali slog ...
Nikoli nismo imeli kake blazne strategije: hoteli smo le biti bend, imeti koncerte in občinstvo. Naš stil se je delno spreminjal zaradi novih članov, recimo zaradi kitarista Pera (Dekleve) ali vokalista Dada (Tadeja Marklja). Z njim smo naredili le nekaj posnetkov, a je zelo vplival na nas. Tudi s prepoznavnostjo smo se načrtno ukvarjali le kratko obdobje. Ko narediš plato, jo pač preigraš po slovenskih klubih, in to je to. Vedno smo igrali, ker to pač radi počnemo, in zato smo se verjetno tudi obdržali dvajset let.
Kateri vokalist vas je v tem času najbolj zaznamoval?
Ravno zdaj vadimo za dvajsetletnico in prišla sta Dado in Tomi (Demšer). Tomi je vrhunski basist in vokalist. Čeprav se zdijo njegova besedila nekaterim površinska, so močna in še danes aktualna. Oba sta sijajna in v resnici sta bila edina prava vokalista v zgodovini skupine, ki je po Dadovem odhodu postala precej inštrumentalna.
Če bi morali dati nekomu v poslušanje eno svojo ploščo, za katero bi se odločili?
Kar »the best of« bi naredil. No, izbral bi zadnjo ploščo ... pa srečno v prihodnost ali Piko z luknjo. Mi je pa najbolj všeč to, kar smo sedaj: sproščen bend. Po zadnji plošči smo imeli zategnjeno obdobje, saj smo se na oder vrnili po treh letih. Potem smo se sprostili.
Za snemanje albuma Đa balkan rasa (1998) ste imeli za tisti čas precej v redu razmere, a kritiki ga niso ravno prehvalili.
To je bilo obdobje, ko smo imeli izjemno podporo z vseh strani, priskrbeli so nam založbo, studio. Dobili smo krila. Za tisti čas smo delali še kar napredno glasbo. Šele precej kasneje so prišli bendi, ki so podobno žagali, na primer D-fact, a oni so žagali kot njihovi vzorniki, mi pa smo skušali v svoji muziki združiti poglede vseh posameznih članov. Je pa res, da smo bili takrat v živo precej zanič. Verjetno smo bili tudi zato kritizirani. Z leti smo se nekaj le naučili: najhuje je, ko v živo zaserješ. Potem se dolgo pobiraš.
Nato je prišlo obdobje, ko nikakor niste mogli dobiti založbe za naslednji projekt.
Ja, pripravljeno smo imeli celo ploščo, ki smo jo snemali skupaj z Dadom, a je nismo nikdar izdali. Tim (Kostrevc) ji pravi »missing plata«, pogrešana plata. Naslov bi moral biti Komršl prodakšn, izdati bi jo morala založba Pop Records Dragana Todoroviča, Žare Pak naj bi bil producent, a je vztrajal, da moramo snemanje ponoviti. Trajalo je ogromno časa, založba je vmes propadla, Dado je bil proti vnovičnemu snemanju in nazadnje je celo zapustil skupino.
No, leta 2002 ste le dočakali album, naslednje leto pa še nagrado bumerang. Je bila to prelomnica, ko bi lahko postali »festivalska« skupina?
Takrat smo veliko igrali, le da nismo bili bend ranga Miladojka Youneed ali Demolition Group. Vedno smo prišli na koncu: igrali smo na zadnjem pravem Novem rocku. Bumerang je leto prej še nekaj pomenil, ko smo ga dobili mi, pa ne več veliko. Se je pa zdaj pokazalo, kako se obrestuje, če si na odru suveren. Zadnjo ploščo smo izdali leta 2010 in šele po kakšnem letu smo pritegnili malo več občinstva.
Delate tudi glasbo za gledališke predstave, vašo glasbo uporabljajo v filmih. Zakaj je tako »funkcionalna«?
Ker je večidel inštrumentalna in ima veliko zgodb. Sploh odkar je našo muziko začel delati Pero, je postala bolj dodelana in razgibana. Predstav smo se lotili zaradi druženja, prav tako glasbe za celoten skejt film Listen to Srečna mladina. V kakšen film pa je bila naša glasba umeščena tudi napačno ...
Ravnokar ste naredili muziko za novo predstavo Navajeni na šok.
Tijana Zijanić nas je, ko so delali predstavo To so gadje, vprašala, ali lahko uporabijo priredbo te teme z enega od naših albumov. Rekli smo si, zakaj je ne bi zaigrali v živo. Nato smo v živo odigrali glasbo za celotno predstavo. Sledila je zamisel, zakaj ne bi ene predstave s Šodr teatrom naredili od začetka do konca. »Soundtrack« bi moral iziti prav na koncertu ob naši dvajsetletnici.
In kaj ste pripravili za ta koncert?
Skupaj z bivšimi člani skupine bomo naredili presek od prve do zadnje plošče. Prava posebnost pa bo, da boste slišali tudi našo prvo ploščo Tenstan krompir.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.