Roman o Hildi

Maja Novak

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Ihta

V minulih dneh je JAK slovenskim založnikom razdelila programska subvencijska sredstva, zato nestrpno čakam, da bom izvedela, ali se bo našel kak evro za tisti prevod Mačje kuge v nemščino, ki si ga jaz, avtorica, in moj prevajalec že tako dolgo želiva. Pa ne čutim posebnega upanja. Te knjige se že od izida drži sama smola.

Kriva sem seveda jaz, kot sem kriva za bančni kolaps, preveliko proračunsko porabo in divje lastninjenje, zaradi katerih moram zdaj zategniti pas in trpeti varčevalne ukrepe po Alenkinem in Angelinem evangeliju. Podobno kot Stane Kavčič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bila pač »petelin, ki je prezgodaj zapel«. (Zdaj me bo kateri mojih dežurnih kritikov gotovo pravilno opomnil, da sem v resnici kura.) Le kaj mi je bilo, da okoli leta 2000 nisem pisala blazno resno o seksu ali vsaj kuharic, temveč roman, ki je kritika kapitalizma! – in sicer v trenutku, ko so vsi drugi Slovenci nestrpno mencali pred vrati EU ter neučakano sopli kot kuža, ki s povodcem med čekani čaka, da ga bodo spustili ven na sprehod, med omamno dišeče smetnjake in polulane kandelabre pred postajo nemško-francoskega vlaka. Menda je jasno, da se v okoliščinah vsesplošnega navdušenja nad hrabrim novim družbenim sistemom za moje literarizirano jadikovanje nihče ni hotel zmeniti.

Ker uboga Mačja kuga najbrž tudi v francoščino ne bo nikoli prevedena, se ne morem tolažiti niti z upanjem, da jo bo čez desetletja odkrila naša »domina« tujina in šele nato z veliko nasladnega stokanja mi, kot smo Bartolov Alamut, zato mi ne ostane drugega, kakor da pristavim svoj počeni piskrček tule. S Kugo sem namreč že leta 2000, ne da bi sama to vedela, pisala roman o Hildi. Glavna junakinja te magično-realistične štorije je namreč ženska, ki najprej uspešno postavi na noge podjetje, nato pa ga uspešno uniči, skupaj z njim pa na kupe človeških življenj, tistih, ki jih na straneh romana srečamo poimensko, pa tudi tistih, ki so zajeta zgolj v splošni pripombi, da je to roman o koncu slovenskega naroda. Tako. Moja Ira je Hilda Tovšak.

Razlika je bolj ali manj le v tem, da Ira iz Mačje kuge ni verna kristjanka. Morda se zato nazadnje odloči za smrt, torej za kazen, o kateri meni, da si jo je zaslužila, namesto da bi se pognala v beg in med begom v nedeljo zavila še k maši? Ker ne veruje v istega boga kot Hilda, sem ostala brez odgovora na čedno število vprašanj, tako da si bom morda morala nazadnje nanje odgovoriti z naslednjo prezrto knjigo. Najpomembnejše pa se glasi: kako lahko brez sramu in h komu lahko brez sramu med nedeljsko mašo moli človek, ki ima na vesti toliko življenj?

Domnevam, da je tudi Hilda postala žrtev nekakšne kuge abstrakcij, ki po novem napada Slovence.

Nekateri so mi zatrdili, da je Hildina pobožnost le fasada in hinavščina, kot to velja za marsikatero tercialko, drugi menijo, da je babnica pač arogantna, kot naj bi med drugim dokazovalo tudi njeno obnašanje po tistem, ko so jo policisti z njeno nesebično pomočjo prijeli že vdrugo – upajmo, da tokrat zadnjič. A noben od teh odgovorov me ne zadovolji. Preveč na prvo žogo so. Ko bi res kdaj pisala roman o Hildi, bi jo tako, kot sem Iro, poskušala presojati malce prizanesljiveje.

Domnevam namreč (in morda se motim), da je tudi Hilda postala žrtev nekakšne kuge abstrakcij, ki po novem napada Slovence. Tako kot svojčas v nekaterih do uporabnikov neprijaznih režimih je tudi te dni sila moderno govoriti o »narodu« namesto o posameznikih, ki ga sestavljajo; o »gospodarstvu« namesto o tistih, ki so tam zaposleni ali bi si tega vsaj želeli, pa božja volja ni taka. Seveda se pri tem zlahka zgodi, da koristi »naroda« prevladajo nad koristmi ljudi in da pri reševanju »gospodarstva« odpravimo več tisoč delovnih mest. Zakaj je »gospodarska rast« nekaj dobrega, čeprav kljub njej in celo zaradi nje delavci iz mesa in krvi živijo iz dneva v dan slabše, presega meje moje kurje pameti; a morda to razumejo tisti, ki razmišljajo v abstraktnih pojmih. Ti si najbrž lahko nazorno predstavljajo celo največjo abstrakcijo med vsemi – »socialno državo« v trenutku, ko postaja Slovenija v svetu prepoznavna po škrbastih nasmehih svojih prebivalcev, ki nimajo pravice do brezplačnega zobozdravnika.

Bodimo odkriti: »gospodarstvo« ni zbirni pojem za desetine tisočev tistih, ki se potijo za stroji, v laboratorijih, za risalnimi deskami in, ja, tudi te potrebujemo, za pisalnimi mizami; »gospodarstvo« je šifra za zahteve kapitala, enako kot »narod«, »država« in predvsem »Evropska unija«. A večina ljudi tega pač ne uvidi. Marsikomu inteligenčni kvocient ne dovoljuje živeti drugače kot v pravljicah in biblijskih zgodbah. To se lahko zgodi celo kapitalistom. Morda, zgolj morda se je Hildi.

Ali vas nič ne boli srce, ko gledate delavce Vegrada v njihovi bedi, približno tako je pred časom Marcel Štefančič v Studiu City pobaral Tovšakovo. Nekaj pomenljivih sekund je molčala. Ja, boli me, je nazadnje odvrnila (ali približno tako): hudo mi je, ko vidim, kako podjetje propada. To je tista bolezen abstrakcij, o kateri pišem – Hilda je skoraj neopazno zamenjala pojem »delavci« s pojmom »podjetje«, lačne, prezgodaj izžete sivolasce iz Bosne z abstrakcijo. Verjamem, da je iskreno mislila, da dela dobro, ko je reševala »podjetje«, pri tem pa z veliko žlico zajemala celo iz skladov delavskih prispevkov za družine pokojnih tovarišev. Verjamem, da ni hotela (samo) krasti zase, temveč se je (tudi) trudila za Vegrad; in ker je zbolela za kugo abstrakcij, je tako kot moja Ira menila, da ima pri tem pravico žrtvovati ljudi. Zato lahko brez očitkov vesti še naprej moli k eni od mnogih abstrakcij, ki jih je ustvarilo človeštvo.

Trudim se jo razumeti. To pa seveda še ne pomeni, da ji ne privoščim dolgega, dolgega življenja za rešetkami.