Severa Gjurin, glasbenica

Ima enega najbolj prepoznavnih vokalov na slovenski glasbeni sceni. Takšnega mehkobnega, toplega, ki boža ušesa. Pa čeprav ti sredi pogovora nenadoma zapoje le preprost »u-u u-u-u u-u« in takoj zatem še nekaj drugih podobno obarvanih glasov.

A vsi ti glasovi niso tako preprosti, kot se zdijo, kaj šele naključni. Barvo in zaporedje jim je nadela ob nenehnem preizkušanju resonance lastnega telesa. In točno tej kombinaciji lahko zdaj prisluhnemo v njeni najbolj sveži pesmi Kakor da se nič ni zgodilo, ki govori o »njem«, ki se je – kakor da se nič ni zgodilo – zlil v njeno srce, nato pa umiril njen korak in ji vdihnil nov zrak …

Ta pesem je hkrati njen prvi uradni samostojni singel in morda bo skupaj z drugimi pesmimi še letos izšel na njeni prvi samostojni plošči. Soustvarila ga je v sodelovanju z bratom Galom, prav tako uveljavljenim glasbenikom, ki jo je pred dobrim desetletjem prepričal, da je v roke sploh prvič prijela mikrofon. Prej je pela le pred prijatelji, s katerimi so ob spremljavi kitare reinterpretirali znane pop in rockovske komade. Tisti njun prvi skupni nastop v vrhniškem klubu Zakon pa je bil usoden. Že kmalu je prinesel sodelovanje z zasedbo Olivija, ki jo je ob Galu ustanovilo še pet izobraženih glasbenikov in je s svojo drugačnostjo hitro opozorila nase. Komadi, kot sta Kadar sva sama in Ledena, so postali hiti, tudi po zaslugi njenega glasu. Dobro leto dni kasneje so se mladi glasbeniki raztepli vsak po svojih glasbenih projektih.

Sama se je takrat največ ukvarjala z vprašanjem, ali naj bo glasbenica ali likovnica. Vse do Olivije je bila namreč prepričana, da je njeno področje ustvarjanja bolj likovno. Risala je že od malih nog in se pri trinajstih kot daleč najmlajša tečajnica učila risanja in slikanja pri Savu Sovretu, po srednji oblikovni šoli pa izbrala študij likovne pedagogike in precej delala z otroki. Že takrat so jo najbolj navduševale ekstravagantne likovne naloge, pri katerih morajo otroci razmišljati in nato ustvarjati zunaj okvirjev, denimo zgolj na podlagi vonjav, in iz te teme je pozneje tudi diplomirala. Še vedno pripravlja tovrstne tečaje, načrtuje pa tudi izid priročnika, ki bi te prakse še bolj približal javnosti.

Medtem ko je tuhtala o svoji poti, se ji je zgodil Hit poletja. No, v televizijskem filmu Metoda Pevca sicer ni nastopila, je pa posodila svoj glas glavni junakinji, mladi pevki, ki si je želela na vso moč uspeti. Njena »filmska« predelava Mladih oči je takrat naletela na odličen odziv, prav tako Abel in Kajn, duet z Vladom Kreslinom. In tako je spet začela vse več nastopati. Včasih sama, včasih skupaj z bratom, pa s kitaristom Dejanom Lapanjo, še enim nekdanjim članom Olivije, in širšo akustično ekipo …

Konice prstov je dvakrat namočila tudi v elektroniko, najprej s portugalskimi kolegi in nato še skupaj z »njenim« Žigo Rangusom, ki tokrat ustvarja pod imenom RAANE. Povsem drugačen projekt pa sta zakuhala s producentom Borutom Činčem, ki si je naziv legendarni prislužil že v 70. letih kot član zasedbe Buldožer. Spoznala sta se v času, ko je skupaj s skupino Niet v njegovem studiu snemala komad Beli prah, se hitro ujela in začela na skupnih seansah spontano preigravati vsak svoj inštrument: Činč orgle Hammond, ona pa svoj glas. Še preden sta se zavedela, so začele nastajati eksperimentalne, a tudi intimne in skrivnostne skladbe, ki sta jih z nedavno ploščo Časovne skice vendarle predstavila tudi javnosti.

Danes se s tem, ali je glasbenica ali likovnica, ne obremenjuje več. Ve, da je lahko oboje. In da je lahko tudi oboje hkrati. In to ne le zato, ker sta ploščo Časovne skice skupaj s Klaro Zalokar opremili tudi z ilustracijami. Tudi njeni ustvarjalni pristopi na glasbenem področju so se začeli vse bolj stapljati s tistimi na likovnem. Prej je lahko uživala v iskanju primernih barvnih odtenkov za svoja likovna dela. Ali pa v nanašanju barvnih plasti na platno. Zdaj lahko na podoben način uživa v raziskovanju mnogoterih barv svojega glasu. In zvokov, ki jih lahko ustvari zgolj z uglaševanjem svojega telesa, je najverjetneje neskončno mnogo ...