Roger Chartier: Red knjig

+ + + + +

Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. stoletjem.

Chartierevo delo je študija. Dobesedno, saj ji uspeva izbrskati iz zgodovine podrobnosti, o katerih bi mislili, da za njimi ni več nobene sledi. Bralci. Ko so popisovali lastnino umrlih, so pred pol tisočletja beležili tudi knjige, ki jih je pokojnik posedoval. Da bi založniki lahko razširili bralni trg, so začeli izdajati Sveto pismo in druge monumente literature v skrajšanih in prirejenih verzijah, ki naj bi pritegnile tudi manj izobražene. V predstavo Shakespeara so npr. vključili še balet, cirkus in burko. Čeravno je bila nepismenost velika, to ne pomeni samoumevno, da nepismeni niso sledili knjigam; obstajale so oblike obrednega branja na trgih in v javnih prostorih.

Avtor. Petrarca je nekoč zgrožen ugotovil, da kopistovega prepisa svoje knjige več ne prepozna, saj je v njem mrgolelo napak in nesmislov. Zato se je kot pisec vključil v materialno produkcijo svojih tekstov. Obrat v zgodovini je pomenil trenutek, ko so avtorji začeli knjige prodajati na bralnem trgu. Zdaj so se profesionalizirali in osamosvojili od poprejšnje odvisnosti od mecenov in dobrotnikov. Cena svobode je bila visoka: v 16. st. so heretičnega avtorja kdaj zažgali na grmadi skupaj z njegovimi knjigami – enako usodo je lahko doživel tudi tiskar in vrezovalec črk –, v 18. st. pa je nad njim bdel policijski nadzor.

Knjižnice. Biblioteke niso bile le čim popolnejše zbirke knjig, ampak so presegale zidove in stavbe. Pod pojmom biblioteke so nastopale tudi knjige, ki so kompilirale vse, kar je bilo mogoče o kakem predmetu povedati. Biblioteka svetovnih romanov je denimo sredi 17. st. izšla v 224 zvezkih z ocenami, povzetki, odlomki in kritičnimi pojasnili starih in sodobnih romanov in pripovedk.

Pomenljiva zgodovina knjige.