Vprašljivost pokončnega NE

Jurij Gustinčič

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Pod črto

Dogodki so nenavadni, za našo deželo usodni, a vendar je človek zaprepaden, ko čita naslove v naših časopisih in vidi njihove ustreznike na televizijskem zaslonu. Nekdo maha pred našim nosom z gorjačo! O, pravo gorjačo. Obsojeni smo, ukazujejo nam, kaj še edino lahko storimo, da gnev vodilnega sveta, v tem primeru Evropske unije, ne bo z vso močjo, s katero Unija še nekako razpolaga, treščil ob naše glave. Stojimo tako rekoč pred možnostjo ali nevarnostjo velike anateme, obsodbe pred samim peklom.

Tako močno nam žugajo, vsaj sodeč po besednjaku naših časopisov, ki ne skoparijo z besedami tuje obsodbe, da niti ne opazimo, ali si kak drug grešnik upa na dan z besedo odpora, zaščite, upora. Pred dnevi je to storil francoski predsednik – podobne besede kritike in napovedi obsodbe je zavrnil s tistim odločnim NE, kakršen je z naših ustnic seveda popolnoma izginil, kot da ga nismo znali nikoli uporabiti. No, res pri prispodobah ne gre za nas vse, lahko bi se spomnili le nečesa, na kar dandanes radi pozabljamo. Tistega dne pred več kot pol stoletja, ko je takratni voditelj, že zdavnaj v zgodovino umaknjeni Josip Broz Tito, rekel svoj slavni NE Josifu Stalinu.

Spominjam se, takrat zelo mlad novinar, tujih zahodnih kolegov, ki so pridrveli v Beograd, da bi … da bi, tako so bili prepričani, videli zadnje dejanje drame – kako bo Stalin strmoglavil neposlušnega učenca. Neki znani »kremljelog«, kot so takrat imenovali strokovnjake za komunistične zadeve, je zamahnil z roko in presodil: Tito ne bo zdržal več kot teden dni. No, vemo, sodba zgodovine je bila drugačna.

Stvari se v zgodovini včasih ne iztečejo tako, kot so predvideli potrjeni strokovnjaki, tudi mi torej lahko ugibamo, kako bodo tekle naše stvari. Če pustimo naš primer za trenutek ob strani in se ozremo na francoskega predsednika, ki se huduje zaradi nasvetov iz Unije, kaj naj Francija stori, potem si lahko dovolimo pomislek, da ima morebiti prav Unija, ki Franciji kritično svetuje, ne pa francoski predsednik, ki ni pozabil, da se od Francije pričakuje drža, s katero ta izraža ponos in samostojnost. Verjetno je v takšnih primerih najbolje molčati in čakati na razvoj. Še posebno, če v srcu čutiš, da so kritike upravičene, da bodo zmagali ONI in ne ti, ki si majhen. Spomnil sem se, po dolgih letih, prizorov iz Moskve v tistih dneh obsodbe Tita in Jugoslavije. Takrat sem bil namreč v Moskvi in sem čakal na izstopni vizum (tudi to so imeli Sovjeti), da bi se vrnil v domovino.

Imel sem kar nekaj ruskih prijateljev in tiste dni me niso zapustili. Stali so mi ob strani in molčali. Njihov molk je bil tisto najpogumnejše, kar so lahko storili. Niso me obsojali, niso se niti strinjali z vsem, kar je tiste dni bruhala sovjetska propaganda. Molčali so ob meni. Tega jim ne bom pozabil. Storili so tisto največje, kar je zame v tistem trenutku lahko naredil Rus. Bili so resnični prijatelji.

Kaj je sedaj pred nami? Evropi smo pravkar sporočili, da svoje težave seveda vidimo, a vraga bomo ugnali sami, brez neposredne tuje pomoči. Se pravi, brez tiste strašne trojke, katere oblast sicer kot člani Unije priznavamo, a nočemo izida, kakršnega je doživela Grčija. Nočemo, ste slišali?! To je neka naša sedanja varianta tistega NE, ki se zgodovinsko redko pojavi, a ga seveda poznamo in se je nekako na naših tleh – tedaj smo bili del tega – tudi res dogajal. Če se mlajši rodovi tega sploh ne spominjajo, toliko slabše zanje, si lahko mislimo.

Odhod iz Jugoslavije je bil v primerjavi s tem, kar moramo narediti zdaj, prava otročarija. Smo tega zmožni?

Težava pri tem, da se postavimo po robu obsodbi velike Evrope, Unije, Bruslja ali kakor hočete, je, da je na naši strani vse, razen resnice. Prav ima Unija, ne mi. Ne moremo se niti jeziti ali biti užaljeni, kot je francoski predsednik (to je njegova stvar), zaradi tega, ker nam hoče nekdo ukazovati, kaj storiti. Kako naj se jezimo, če vemo, da imajo prav drugi, saj se z njimi pravzaprav strinjamo. Kajti popolnoma jasno je, da je tista republika, ki je prej veljala za »najrazvitejši del Jugoslavije«, ali če se izrazimo z nedavnimi besedami iz londonskega Economista – »Slovenia is rich«, Slovenija je bogata, popolnoma zavozila, kot se temu reče, in da brez tuje pomoči pri odpravljanju samega bistva težav ne more naprej.

Zadeva je sicer turobna, ampak jasna, možnosti izhoda iz sedanjih težav popolnoma očitne. Veljali smo, tudi v tujini, tudi med tistimi, s katerimi smo prej živeli v isti državi, za neverjetno sposoben, priden (mar nismo vedno verjeli, da smo pridni?) in seveda popolnoma evropski narod, brez prizvoka Balkana. Tako so o nas tudi pisali po svetu v tistih redkih primerih, ko so nas omenjali. Potem pa takšen fiasko. Moramo se namreč zavedati in ne bežati pred tem, da smo doživeli fiasko. Saj to vemo in sedaj tudi napol priznavamo. Zato bi bilo bolje, če naši časopisi, radijski in televizijski programi ne bi toliko vpili, kako nas čaka gorjača, kako nas bodo premikastili, kako bo Evropa poskrbela, da bomo manjši od makovega zrna. Edino, kar s takšno samopropagando naredimo, je zapravljanje energije, ki jo bomo potrebovali, da naredimo vsaj nekaj korakov v smeri izboljšanja. To bo laže dosegljivo, če ne bomo sami sebe tako zelo ustrahovali z naslovi o gorjači, o tem, kako bodo »Slovenijo ugnali«. Pa tudi glede Bruslja bi bilo najbolje, če ga ne bi prikazovali kot orjaško pošast, ki nas bo ugnala ali pa kar požrla, če ne bomo pridni. Kaj pridni, moramo biti najpridnejši v Evropi in na svetu. Ne kot Grki, ki so v podobnem kaosu in na glas jočejo in čakajo, da bodo drugi kaj napravili zanje. Saj nihče, to je treba vedeti, za drugega ne bo napravil nič, v sedanji Evropi že ne.

Sami smo. Tega se moramo zavedati. Še več, dobro je, da smo sami, s preveliko pomočjo bi se lahko naše težave le še povečale. Pravzaprav imamo zdaj priložnost, kakršne že dolgo nismo imeli: sami bomo in sedaj lahko sami sebi (ne drugim) dokažemo, da znamo nekaj narediti. Odhod iz Jugoslavije je bil v primerjavi s tem, kar moramo narediti zdaj, prava otročarija. Smo tega zmožni? Tudi tega ne vemo.