Submarino

Dolga ni mogoče odplačati.

Slovenski film leta! Pa niti ni slovenski, ampak danski. Dva brata, še otroka, čuvata svojega bratca, še dojenčka. Mati je bolj ali manj odsotna, predvsem pa zapita, razsuta in zblojena – jasno, razsuta in zblojena je od alkohola. Med njo in otroci je zid. Toda tudi brata, ki čuvata bratca, pijeta, si nazdravljata in omagata. Dojenček medtem umre.

Potem se premaknemo v času naprej. Zdaj sta brata že odrasla. Nick (Jakob Cedergren), starejši izmed obeh, ki so ga ravno spustili iz ječe, je zblojen in razsut – in zapit. Jasno, zblojen in razsut od alkohola. In jeze. In tesnobe. In odtujenosti. In občutka krivde.

Obupano skuša vzpostaviti stik z mlajšim bratom (Gustav Fischer Kjærulff), ki pa je le njegova brezimna zrcalna podoba – prav tako je namreč zblojen in razsut, jezen in tesnoben. Razlika je le v tem, da ni zapit, ampak zafiksan, in da to skriva, ker ima sina. Oba brata sta torej postala svoja mati. Sta to postala zaradi tiste “izvirne” travme, smrti bratca, ki jo vidimo na začetku? Je to film o dedovanju “slabih”, “kužnih” genov? Je to danska verzija Govekarjevega romana V krvi? Ne, “izvirna” travma je v resnici “izvirni” greh: Submarino, ki ga je posnel Thomas Vinterberg, avtor Praznovanja, je film o dedovanju “izvirnega” greha, ki je neizbrisen (in za katerega se ni mogoče spokoriti), film o dedovanju občutka krivde, ki je večna, film o kalvinistični predestinaciji, ki ji ni mogoče zbežati, film o Bogu, ki je zadolžil ljudi, film o dolgu, ki ga ni mogoče odplačati. Oba brata živita v socialni bedi, deklasirana, izključena in zadušena, z glavo pod vodo (sub-marino!). Bog in kapital delata skupaj. Z roko v roki. Dolga jima ni mogoče odplačati. Ni kaj, tipični slovenski film.

(Kinodvor)