Čas po Zemlji

Strah je le stvar izbire.

Čas po Zemlji je še en film, v katerem se človeštvo po apokaliptičnem koncu sveta preseli na oddaljeni planet (»Zemlja je bila raj, dokler je nismo uničili«), potemtakem še en film, v katerem ne izvemo, kako se je človeštvu – no, delčku človeštva, ki govori angleško – uspelo preseliti na tako oddaljen planet. Prav tako ne izvemo, kako to, da lahko ljudje v vesolju povsem normalno dihajo, brez kisikovih bomb ali česa takega.

Toda ker se tale sci-fi dogaja 1.000 let v prihodnosti, so vse razlage odveč, saj si mislimo, da je futuristično človeštvo ta problem samodejno razrešilo, saj veste, z napredkom.

In ker je Čas po Zemlji, ki na začetku pokoketira z Vesoljskimi bojevniki, kasneje pa z Igrami lakote, Zvezdnimi stezami, Planetom opic in Živimi, posnel M. Night Shyamalan, avtor Šestega čuta, Nezlomljivega in Vasi ob gozdu, filmov s presenetljivimi končnimi razkritji, bi pričakovali, da se bo na koncu izkazalo, da je neustrašni Cypher Raige (Will Smith), ranjeni in negibni poveljnik strmoglavljene vesoljske ladje (na zadnji misiji, heh), ki skuša svojega sina Kitaija (Jaden Smith) z očetovskimi navodili pripeljati do točke X, v resnici klon (ali pa vsaj lik v računalniški igrici), toda to – klon – je bil žal že Tom Cruise v Pozabi, zato nam Shyamalan ponudi nekaj bolj »originalnega«: sci-fi, ki zelo dolgo spretno skriva, da je le mladinski film, le vzgojni film o očetu in sinu, ki preživljata quality time. Film, ki nas prepričuje, da otrok, ki hoče preživeti sodobne strese in preizkušnje (in se prebiti do točke X), ne potrebuje le očeta, ampak tudi poveljnika, stalno maha z Melvillovim romanom Moby Dick, kot da bi nam skušal povedati, kako naj ga gledamo – kot Moby Dicka v vesolju.