Različni izvajalci: Great Gatsby OST

Zgodba naj bi šla takole: režiser Baz Luhrmann, ki je najbolj znan po osladni »rdečezavesni« trilogiji (Strictly Ballroom, Romeo + Juliet in Moulin Rouge), je imel med prekinitvijo snemanja filma Veliki Gatsby v Sydneyju preveč časa in premalo navdiha. Tako ga je Jay-Z prepričal, naj izbiro glasbe prepusti njemu, raperskemu mogotcu, črnemu Gatsbyju našega časa, ki je pred kratkim altruistično pomagal pripeljati profesionalno košarko v Brooklyn.

Njegov koncept je preprost in v resnici arhaičen, saj so ga ameriški raperji zagovarjali že pred več kot dvajsetimi leti: hiphop je jazz našega časa, ali kar je bil v Fitzgeraldovem času jazz, je danes hiphop. Rešitev naj bi bila še toliko elegantnejša, ker se film dogaja v New Yorku.

A pokazalo se je, da naivna formulacija ni posrečena in je v resnici zavajajoča. Namreč, glasba v filmu Gatsby ni hiphop, niti ni hippop, ampak je samo pop. Je pravzaprav navadna površna nametanka.

Z novačenjem izvajalcev so se, kot se za glamurozni spektakel spodobi, povsem razpištolili – tako lahko naštevamo same prvoligaše: poleg glavnega revolveraša Jay-Z-ja so tu še Jack White, Florence and the Machine, The xx, Lana Del Rey, Beyonce, Gotye, will.i.am ... pri čemer vsak od zvezdnikov prispeva točno to, kar bi od njega pričakovali. Da pa celota le ne bi bila preveč kodrlajsasta, da bi le imela rep in glavo, je bebavi lajtmotiv, ki se mučno vleče skozi večji del glasbe filma Veliki Gatsby, klišejsko prežvekovanje zgodnjejazzerskih, charlstonsko swingerskih viž. Seveda, film se vendar dogaja na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, v »dobi jazza«. Velik del glasbe so priredbe in med njimi je nedvomno najodmevnejša tista zgodnjega hita Amy Winehouse Back to Black v režiji Beyonce in Andreja 3000, ki pa – recimo – očeta Amy Winehouse ni povsem prepričala.

Obstajajo filmi, ki so uspešno popolnoma rekontekstualizirali uporabljeno glasbo, tudi tako, da je sodobna glasba funkcionirala v filmu preteklosti. Takšen je seveda večji del opusa Quentina Tarantina. No, Luhrmann ni niti približno tako luciden kot Tarantino in Veliki Gatsby pač ni eden teh filmov. Je eden tistih filmov, kjer je glasba tako »tuja«, da ti ne gre v ušesa vse do odjavne špice. Ne funkcionira ne v filmu ne kot samostojen izdelek.

Glasba temu filmu pritiče le zato, ker za oba lahko naredimo podoben sklep: oba, film in glasba, sta en sam plastični in polikani glamur brez kakršnekoli vsebine, spektakel dekadence brez kančka dekadence. In podobno kot filmski kritiki ocenjujejo film, lahko na kratko povzamemo tudi njegovo glasbo: popolna banalizacija blišča popa.