Dantejeva šifra

V Peklu (Inferno), ki ga je nedavno objavil Dan Brown, se Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, in dr. Sienna Brooks, njegova nova sopotnica (brez las, toda z inteligenčnim kvocientom 208!), po dolgi, mučni, smrtno nevarni odisejadi znajdeta v nekem beneškem muzeju, v katerem iščeta grobnico razvpitega Henricusa Dandola, izdajalskega doža, ki je rimskemu imperiju pred mnogimi, davnimi leti resda ponovno priboril Konstantinopel (alias Bizanc, alias Istanbul), a tudi odsekal glave štirim umetniškim konjem in ukradel kosti sv. Lucije.

Toda ko tako brskata in tavata, Langdona na lepem prešine: »Zmotil sem se!« Sienna prebledi: »Samo ne reci, da sva v napačnem muzeju.« Ne, nista le v napačnem muzeju. V resnici je še huje: »Sienna, v napačni državi sva,« šepne Langdon.

Langdonu, junaku Da Vincijeve šifre, Angelov in demonov in Izgubljenega simbola, postane kar slabo. Logično: zgrešil je državo. Toda ko to bere Slovenec, mu ne postane slabo, ampak od veselja, vznemirjenja in napetega pričakovanja kar poskoči: se bosta zdaj preselila v Slovenijo? Je Slovenija prava država? Je Slovenija to, kar sta iskala? Navsezadnje, od Benetk do Slovenije je le streljaj, razkošna hightech ladja Mendacium (najdražja na svetu, se razume), s katere svoje zarotniške poteze vleče tajna globalna organizacija Konzorcij (»Klientu nikoli ne laži«, »Obljubi le to, kar lahko izpolniš«), pa ves čas pluje po Jadranskem morju.

Ko Langdon, harvardski specialist za simbole in šifre, ki jih ne more dešifrirati niti računalnik, ugotovi, da sta zgrešila državo, si oddahnete, kajti v tem vidite bajno, huronsko, nesluteno priložnost za Slovenijo. Poslovno priložnost. Turistično priložnost. Gospodarsko priložnost. Lahko si le mislite, kaj bi za slovenski BDP naredil Dan Brown, če bi Pekel postavil v Slovenijo. Turisti iz vsega sveta bi se množično zgrinjali v Slovenijo – tako kot se množično in zapravljivo zgrinjajo na lokacije, na katerih so se dogajali prejšnji Brownovi romani, recimo v francosko vas Rennes-le-Château, v kateri naj bi bil skrit sveti gral, no, Jezusova »kraljevska kri« (v Rennes-le-Château so drveli tudi slovenski avtobusi, polni fanov »alternativne zgodovine«), v Washington, kjer je na voljo pet tematskih turističnih tur (ki jih je navdihnil Izgubljeni simbol), ali pa v Pariz, kjer je na voljo več kot 30 »šifriranih« turističnih tur. Živo si lahko predstavljate, kaj bi taka reč pomenila za Slovenijo, še toliko bolj, ko enkrat vidite, kaj Brown v Peklu dela za Firence in Benetke.

Obe mesti že itak veljata za turistični meki, toda 48-letni Dan Brown, težak 400 milijonov dolarjev, ju popisuje s pedantnostjo turističnega vodnika. Včasih se celo zdi, kot da le prepisuje turistične vodnike. Tako kot je v Da Vincijevi šifri le prepisoval knjigo Sveta kri in sveti gral, ki so jo leta 1982 objavili Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln. Jasno, Browna so potem tožili – zaradi kraje. Zato ni čudno, da v Peklu za vsak primer kar sam in na ves glas omeni roman/film Loganov pobeg, pri katerem je očitno pobral zgodbo o družbi, ki svojo demografijo ureja s prostovoljnimi samomori, genocidno eliminacijo vseh, starejših od 21 (v romanu) oz. 30 let (v filmu). In zato ni čudno, da tokrat raje prepisuje iz turističnih vodnikov, ki so ravno dovolj brezosebni in neavtorski, da ga nima kdo preganjati, obenem pa se tudi izredno lepo in nevsiljivo zlijejo z njegovim lastnim ničelnim slogom pisanja.

Apokaliptični turizem

Brownova proza je pač proza turističnih vodnikov, njegov slog je slog turističnih vodnikov, njegovi poudarki so poudarki turističnih vodnikov. Recimo: v tej katedrali je Dante prvič videl Beatrice, v gift shopu si lahko nabavite orjaški poster z mikroskopsko izpisano Božansko komedijo, v Firencah je v ponedeljek vse zaprto in tako dalje. Brown vas vodi po Firencah in Benetkah – od ene atrakcije do druge, od ene palače do druge, od ene katedrale do druge, od enega muzeja do drugega. Via dello Studio, Duomo, Santa Margherita di Cerchi, Loggia dei Lanzi, Mappa Mundi, Palazzo Vecchio. Pa Trg sv. Marka, Most vzdihljajev, bazilika sv. Marka, Doževa palača, Galleria dell’Accademia.

Tudi tega, da v Benetkah ni cestnega prometa in metrojev in da je glavno prevozno sredstvo vaporetto, ne pozabi omeniti, kakor tudi ne pozabi omeniti, da je Benetke leta 2000 obiskalo 20 milijonov turistov. Ker pa se je število svetovnega prebivalstva medtem povečalo za milijardo, pomeni, da zdaj Benetke obišče še tri milijone turistov več. »Obiskovalci Benetk lahko neposnemljivo atmosfero mesta uživajo na številnih krajih, ki jemljejo dih.« Le. Ko berete Pekel, imate tisti nezgrešljivi občutek, da berete turistični vodnik.

Še več, občutek imate, kot da so Brownu plačali, da je Pekel postavil v Firence in Benetke. Obe mesti namreč izgledata kot plasirana produkta. Kot product placement. Saj veste, tako kot Ford v Dosjejih X, Apple PowerBook G3 v Seksu v mestu, Motorola v Sopranovih, Pizza Hut v filmih Nazaj v prihodnost, FedEx v Brodolomu, vodka Stolichnaya v Eminemovem videu Love the Way You Lie – ali pa tako kot floridsko mestece Seaside v Trumanovem showu.

Brown nam prodaja Firence in Benetke. Zdi se celo, kot da so župane evropskih mest skrivaj pozvali k licitaciji: mesto, ki bo dalo največ, bo postalo prizorišče novega superselerja Dana Browna! Mesto, ki bo dalo največ, bo Brown plasiral v Pekel! Mesto, ki bo dalo največ, bo postalo produkt v Peklu! Sami si izračunajte, kaj bi to pomenilo za BDP vašega mesta (in vaše dežele)! Sami si izračunajte ekonomske učinke tega plasiranja! Sami si izračunajte, za koliko bo poskočila vrednost vaših delnic! Sami si izračunajte, koliko novih delovnih mest bi ustvaril Pekel! Sami si izračunajte, koliko turistov bi to pripeljalo v vaše mesto ali pa vašo deželo!

Brownov Pekel nam z apokaliptičnimi metaforami pove to, kar ves čas sporočajo družbene elite: da se po vsej Evropi kopiči ne le odvečna delovna sila, ampak odvečno prebivalstvo.

Raziskave pač kažejo, da produkti, ki so »junaško« plasirani v filme, serije, računalniške igrice in videospote, ljudi navajajo h kupovanju teh produktov. In bolj ko je produkt integriran v zgodbo filma ali pa serije, bolje se prodaja. In oba produkta, Firence in Benetke, sta dobro integrirana v Pekel. Rekli boste: toda Pekel ni film niti serija, ampak le roman! V literaturo pa ne plasirajo produktov! Au contraire, bi vzkliknil Jules Verne, sloviti francoski pisatelj iz 19. stoletja – ko je pisal roman V osemdesetih dneh okoli sveta so se namreč železniške in ladijske družbe kar teple za plasma. Vse so se greble, da bi se Phileas Fogg, Vernov junak, prevažal z njihovimi vlaki in njihovimi ladjami. Vse so hotele, da jih Verne prelevi v produkt.

Ne, product placement ni romanom nič tujega. Zato Pekel ne prodaja le Firenc in Benetk, ampak tudi Armanijeve obleke, oblačila Juicy Couture, navtične motorje Volvo Penta, sončna očala Plume Paris, Google in kakopak iPhone, »ta mali zaklad«, prek katerega Langdon na hitro pride do spletnega teksta Božanske komedije, ki je zdaj itak v javni domeni, tako da je brskanje po njej brezplačno. »E-knjige imajo svoje trenutke.«

Ja, Brown, ki je prodal že 200 milijonov izvodov svojih knjig, prodaja tudi Dantejevo Božansko komedijo, ki je pravzaprav glavni junak tega romana. To, da prodaja knjigo, je dobro. Zelo dobro. To, da knjigi, stari knjigi, literarni klasiki, naredi tako reklamo, je že kar dosežek. Za prodajo Božanske komedije je naredil veliko. Zdaj jo bodo hoteli vsi brati. Vsi bodo hoteli brati tudi Dantejevo biografijo. Število Dantejevih društev bo poskočilo. Toda tudi tu se zdi, da skuša ljudem prodati e-verzijo svojega romana: ko namreč namiguje, da lahko bralci Božansko komedijo brezplačno potegnejo s spleta, je tako, kot bi hotel bralcem reči – hej, in ko boste že ravno tam, lahko dol potegnete tudi e-verzijo mojega Pekla! Ki pa kakopak ni brezplačna.

Pokesajte se!

Pekel je knjiga, ki prodaja samo sebe, modne okuse svojih junakov in turistične lokacije, na katerih se dogaja, toda ne Ljubljane ali Slovenije. Ko Langdon in Sienna, ki je verjetno tudi manjši product placement (ko boste že ravno v Firencah, obiščite še Sien(n)o, ki leži južno od Firenc!), ugotovita, da sta v napačni državi, namreč na našo veliko žalost ne skočita v Slovenijo (zbogom, BDP!), ampak v Istanbul, na rob Evrope, tja, kjer zahod sreča vzhod, krščanstvo pa islam, kar je seveda lepa priložnost še za eno turistično turo – Topkapi, Bosfor, Bazar, Modra mošeja, Hagija Sofija. Nič, vsi so nas zapustili. Tudi Dan Brown.

Robert Langdon, Harry Potter za turiste, se je torej vrnil – že četrtič. Pekel je izšel 14. maja, natisnili so štiri milijone izvodov, ki pa jih niso razpečevali s pomočjo hitrih pošt à la FedEx, ampak s strogo varovanimi tovornjaki, katerih gibanje je bilo pod stalnim daljinskim nadzorom. Roman so tiskali v strogo varovani tiskarni, v katero so lahko vstopili le izbranci – kamer ni bilo. Tudi uredniki so rokopis urejali in pripravljali v tajni, strogo varovani sobi, rokopis med avtorjem in založbo ni potoval prek mejla, ampak z letalom (da ga ne bi slučajno kdo shekal), enajst prevajalcev pa ga je v francoščino, španščino, katalonščino, portugalščino, italijanščino in nemščino prevajalo v strogo varovanem podzemskem bunkerju v Milanu – dva meseca, sedem dni na teden, brez predaha in brez telefonov, z nadzorovanim dostopom do spleta.

Pekel je bil vojaška skrivnost. Kar je dobro, celo neobičajno, malone ekscentrično, če pomislite, da živimo v času, ko nam vse vedno razkrijejo že kar vnaprej. Vzemite le filme: vse izvemo že v napovednikih. Ne le zapleta, ampak tudi razplet. Film vidite, še preden ste ga videli. Stanley Kubrick je znal svoje filme preleviti v vojaške skrivnosti: zakaj bi publiki vnaprej razkrival vsebino? Zakaj bi ji vnaprej kvaril užitek? Njegovega filma niste videli, še preden ste ga videli.

Pekel je povsem zeitgeistovski. Da se dogaja v Italiji, ne preseneča: Italija je metafora Evrope, ki razpada. In tone.

Na začetku devetdesetih so posneli triler Prevarana, v katerem se Goldie Hawn poroči z moškim, ki se potem ubije v prometni nesreči – v resnici se ne ubije, ampak smrt le hlini, česar pa mi in Goldie do konca filma ne vemo (v tem je trik!), toda v napovedniku smo izvedeli, da se moški v prometni nesreči ubije in da smrt le hlini. In potem je šlo le še na slabše. Če bi Osumljenih pet posneli danes, bi nam že v napovedniku razkrili, kdo je Keyser Soze (Kevin Spacey). In če bi danes posneli Igro solz, bi nam že v napovedniku razkrili, da je ona v resnici on.

Ker pa Dan Brown v svojih romanih še najbolj prodaja samega sebe (hja, romani Dana Browna prodajajo romane Dana Browna, tako stare, že kataloške, kot prihodnje), je bilo že vnaprej jasno, da nas tudi v Peklu čaka overdose alternativne zgodovine, konspirologije, turizma, šifer in apokaliptike, pa tudi doza protivatikanskega populizma. Vatikan bi verjetno plačal, da se Angeli in demoni ne bi dogajali v Vatikanu. Vatikan bi verjetno plačal, da Da Vincijeve šifre ne bi prodajali kot resnične zgodbe. In Vatikan bi verjetno plačal, da Langdon Vatikana v Infernu ne bi razglasil le za »trop celibatnih starčkov«, ki nimajo pojma o seksu.

Ni čudno, da Langdon poudari, da ga Vatikan sovraži. In kar je hecno: Vatikan Brownu očita, da ne loči med faktom in fikcijo (glej, no, kdo se oglaša!), pri čemer kakopak spregleda, da ljudje Brownovim zgodbam ne verjamejo zato, ker so resnične, ampak zato, ker so absurdne. V tem smislu med njim in Vatikanom ni nobene razlike. Brownovi romani so vatikanski Disneyland, navsezadnje, Dante je v Božanski komediji – v njenem prvem delu, Peklu – tako pikantno popisal muke, ki čakajo grešnike v Peklu, da so se začeli verniki množično vračati v cerkev, saj so se hoteli še pravočasno pokesati. Na vsak način so se hoteli izogniti Peklu, Dantejevi viziji posmrtnega življenja. In tudi Brownov Pekel ljudi poziva: pokesajte se, dokler je še čas! Robert Langdon bi bil lahko tudi šef vatikanske udbe.

Smrt Evrope

Langdon se tokrat zbudi v Firencah, 4000 milj od Harvarda – v bolnišnici. Nima pojma, kako je prišel tja. Nima pojma, kaj se mu je zgodilo. Niti kateri dan je. Bil je na misiji, toda nima pojma, na kakšni. Nekdo ga je obstrelil, toda nima pojma, kdo. Langdon je amnezičen. Halucinira: pred očmi se mu vrtijo trupla in fraze, ki jih ne razume. Točno, tokrat mora dešifrirati svoje lastne šifre. Langdon je kot ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld po 11. septembru: ne ve, česa ne ve.

Kar seveda pomeni, da nas spet čaka »petdeset odtenkov ikonografije«: šifrirana sporočila v Dantejevi Božanski komediji, zagonetne pesmi, zastrti verzi (canto 25), večpomenski simboli, mračne umetnine, bizarne številke, nesmiselne besedne igre, kaligrafski labirinti, gesso, obeliski, amfiteatri, biblične napovedi, tajni hodniki, skrivni prehodi, vhodi in stopnišča, panične špekulacije, presenetljive anomalije, okultni kritpogrami, banalni stavki v kurzivi (»Odločitve iz naše preteklosti so arhitektke naše sedanjosti«), digitalne retuše, saligia (sedem smrtnih grehov), da Vincijeve freske, Ghibertijeva Vrata raja, di Cionejev črni demon, mozaik ljudožerskega Satana, skrivnostni angeli, ki čuvajo vice, kosti slepih, Botticellijev Zemljevid Pekla, Vasarijeva Apoteoza Cosima in Dantejeva posmrtna maska, ki je izginila, v njej pa je apokaliptično sporočilo. Ali kot je rekel Langdon v Da Vincijevi šifri: »Umetnine kar prekipevajo od želje, da bi razkrile skrivnost, ki pa vseeno ostaja skrita, morda pod plastjo barve, morda pred očmi ali v šifri.« Vprašanje je le, kje je ground zero.

»Zgodovina se ponavlja,« dahne Langdon. In doda, da je to rekel Karl Marx. Kar je približno tako, kot da bi rekel: opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate! Veliki umi pač mislijo enako.

Jasno, rešitev ni v demokraciji, ampak v antidemokraciji. Z volitvami ne pridemo nikamor. Če bi se zanašali na ljudstvo in ljudsko voljo, ne bi prišli do rešitve.

Brownov Pekel je povsem zeitgeistovski. Da se dogaja v Italiji, ne preseneča: Italija je metafora Evrope, ki razpada. In tone. Kot Benetke. »Benetke so muzej na prostem,« beremo. »Muzej, ki se potaplja.« Ko berete Pekel, imate občutek, da berete turistični vodnik po Evropi, ki razpada in tone, potemtakem turistični vodnik po Evropi, od katere so ostali le še muzeji, le še ruševine, le še škrbine, le še preteklost – turistični vodnik po Evropi, ki zna tržiti le še svoje ruševine, le še svoje muzeje, le še svojo preteklost. Evropa uživa v tem, da je muzej. In iz te preteklosti – iz teh ruševin, iz teh muzejev, iz teh umetnin – se trgajo signali in prerokbe, ki jih Evropejci ne znajo dešifrirati. V Evropi prihodnost – in resnico, jasno in neskrito, dekodirano in dešifrirano – vidijo le mrtvi.

V očeh Američanov – Browna in Langdona – je Evropa nekaj mrtvega, toda Rumsfeldova delitev Evrope na »staro« in »novo« dobi tu bolj zeitgeistovsko – da ne rečem politekonomsko – razsežnost. Ta stara, muzejska Evropa se namreč sooči z novim svetovnim redom – s svetom prostega, povsem dereguliranega trga, na katerem je mogoče kupiti tako nuklearne konice kot kužne, pandemične, apokaliptične viruse, in na katerem imajo magnati občutek, da mučeniško rešujejo človeštvo in da je to, kar počnejo, nič več in nič manj kot božje delo. Brown zato tudi – hja, zelo zeitgeistovsko – poudarja, da so najtemnejši deli Pekla rezervirani za tiste, ki skušajo v časih moralne krize ostati nevtralni.

Nevidna roka trga

Jasno, rešitev ni v demokraciji, ampak v antidemokraciji. Z volitvami ne pridemo nikamor. Če bi se zanašali na ljudstvo in ljudsko voljo, ne bi prišli do rešitve. Toda rešitev je nujna – čas se izteka. Ni kaj, zelo zeitgeistovsko. Rešitelj pa ni kak Bill Gates, ampak Bertrand Zobrist, zelo zeitgeistovski magnat, »genialni«, »vizionarski« in »karizmatični« biokemik, ki je obsceno obogatel z biološkimi patenti, ima pa se tudi za preroškega in mučeniškega dediča Thomasa Malthusa, britanskega demografa in ekonomista, ki je v 19. stoletju napovedal, da se bo svet zaradi prenaseljenosti zlomil.

Zobrist, dantejevski fanatik, transhumanist, oznanjevalec genetskega inženiringa, dr. Strangelove novega srednjega veka in zagovornik »Enačbe o populacijski apokalipsi«, je novi Malthus, prepričan, da je človeštvo na robu propada. Naravo in njene vire smo izčrpali, arktični led se tali, hrane je premalo za vse, živimo predolgo, orientiranje na sončno energijo, recikliranje, hibridne avtomobile in kondome je le slepa ulica, ozon, onesnaženost in pomanjkanje pitne vode pa so le simptomi – bolezen je prenaseljenost.

In pot v Raj vodi skozi Pekel. Kot v srednjem veku, ko je kuga – ki je v Evropo itak prišla z globalizacijo, s pomorsko trgovino, z ladijskimi podganami – poskrbela za zmanjšanje populacije, ko je torej kuga uravnala število prebivalstva. Kuga ni bila zlo, ampak odrešitelj – človeštvo je rešila pred propadom, pred prenaseljenostjo. Pandemije so dobre, saj človeštvu omogočijo, da se očisti in da ne propade. Nenadna množična izumrtja imajo blagodejne socialne in ekonomske učinke. Kuga je očistila človeštvo: srednjeveški pandemiji kuge je sledil preporod Evrope, razcvet, renesansa, blaginja – Michelangelo, da Vinci, Dante.

Biti moramo drastični! Namesto da se bojimo trivialnosti, kot so stres, odpuščanje in davki, bi se morali bati prenaseljenosti! Človeštvo potrebuje katastrofe (vojne, genocid ipd.), ki zmanjšajo populacijo, kakor potrebuje tudi hude, pandemične, neozdravljive bolezni! Planet je končen in omejen! To, kar počnemo, je recept za samouničenje!

Pekel ne prodaja le Firenc in Benetk, ampak tudi Armanijeve obleke, oblačila Juicy Couture, navtične motorje Volvo Penta, sončna očala Plume Paris, Google in kakopak iPhone.

Da bi bila poanta še bolj jasna, nas Brown odpelje še na kratko turistično turo po manilskem slumu – gosta naseljenost, revščina, otroška prostitucija, kriminal. Kot da bi hotel reči: Manili se je zgodil Malthus! In zdaj prihaja k nam!

Brownov Pekel nam z apokaliptičnimi metaforami pove to, kar nam – z le malce drugačnimi metaforami – ves čas sporočajo družbene elite: da se po vsej Evropi in svetu ne kopiči le odvečna delovna sila, ampak odvečno prebivalstvo. Pekel je v tem smislu totalno zeitgeistovski, saj je v popolnem sozvočju z neoliberalno apokaliptiko, ki nas poziva, naj pokleknemo, naj se pokesamo, naj zaboga že sprejmemo in vzljubimo katastrofo (kot očiščevalni obred), in ki nam obenem – z vsemogočimi metaforami, ukrepi in politikami – dopoveduje, da se je treba v imenu razcveta, blaginje in nove renesanse delu prebivalstva preprosto odpovedati.

Pekel, neomaltuzijanski triler, ki za revščino, lakoto in onesnaženost krivi prenaseljenost (kot da se ne bi bilo mogoče z vsem tistim bajnim bogastvom, ki je na drugi strani, rešiti tako revščine in lakote kot onesnaženosti), ni le dolgo dokazovanje, da nevidna roka trga res obstaja, ampak dolgo iskanje nevidne roke trga, ki bi res delovala – tako slepo, tako kruto, tako pravično, tako maščevalno kot Bog.

Sporočilo Brownovega superselerja je trojno. Prvič, katastrofo morate ljubiti kot sami sebe. Drugič, nevidna roka trga mora okužiti vse človeštvo. In tretjič, pot v raj vodi le skozi pekel.

Pokleknite.