Festivalsko poletje

Slovenija je, kar zadeva število festivalov, pravi fenomen. Že nekaj let se govori o pravi festivalizaciji naše državice, a hkrati tudi o ruralizaciji festivalov, zaradi česar se je floskula »festival v vsako vas« že kar usidrala v naše besedišče. Na to je pred nekaj leti opozoril na prvi pogled povsem nedolžen in preprost projekt spletnega portala Culture.si: pripravili so koledar slovenskih festivalov za leto 2012 in izkazalo se je, da jih je precej več, kot se je zdelo.

To je strokovno javnost razcepilo na dva pola: prvi je prepričan, da je festivalov v Sloveniji preveč, da bi jih morali združevati, da bi bili tako močnejši in bi privabili več občinstva, saj prevelika izbira občinstvo le bega, hkrati pa si vsak dogodek še ne zasluži imena festival. Takšna stališča imajo predvsem večji producenti, včasih tudi državna kulturna politika. Drugi pol je prepričan, da si vsaka niša seveda zasluži svoj festival. In tudi niše lahko postanejo popularne, kar dokazuje Grossmanov festival fantastičnega filma in vina.

Vsekakor festivalov ni malo, s pozno pomladjo in z dolgim poletjem pa smo dočakali tudi novo sezono številnih glasbenih festivalov na prostem. Njihovemu obisku se praktično ne moremo izogniti, najmočnejšo tradicijo pri nas pa imajo tisti srednje velikosti. Prvi je Rock Otočec, ki letos ne bo več na Dolenjskem, ampak kar na robu prestolnice, in tokrat vabi z bolj mainstreamovskimi imeni, kot sta Papa Roach in Billy Talent. Kljub novi lokaciji bodo verjetno prostor našli tudi za svoj blatni kotiček. Če ni dežja, zanj poskrbijo organizatorji. Drugi, malo manj »kitarski« festival je Schengenfest v Beli krajini, ki obljublja nastope skupin Skunk Anansie, Plavega orkestra, Gentlemena, imajo pa tudi predvidljiv elektronski program (Pendulum, David Morales). Za bolj petične okuse je tu najstarejši obstoječi jazzovski festival v Evropi, Jazz Festival Ljubljana, ki vsako leto postreže tudi s kakšnim bolj popularnim imenom: lani z Nenneh Cherry, letos z Macy Gray.

Dveh zloglasnih festivalov reggaeja in metala v Tolminu ob sotočju reke Soče ni več, zato pa sta ju na istem kraju nadomestila punkrockerski Punk Rock Holiday in prav tako metalski Metaldays. Oba poleg izjemne lokacije ponujata visoko stopnjo profesionalizma v organizaciji in program, ki ne vsebuje »največjih imen«, a je zelo premišljen in dodelan. Takšnih je tudi kar nekaj manjših festivalov. Med njimi je najbolj uveljavljen Kreativni tabor Sajeta, prav tako v Tolminu, izpostavimo pa tudi pivški festival Trnje in enega redkih specializirano elektronskih minifestivalov pri nas, ljubljanski Bikofest.

V slovenski festivalski ponudbi nekaj vendarle manjka, in to so festivalski in koncertni spektakli. Le zakaj se največja imena glasbene karavane ne menijo za Slovenijo? Ključni razlog je jasen: zvezdniki so prek založb v lastniškem odnosu z multinacionalkami. Koncerti so le del večjih biznisov, ki so pogosto franšizni, in Slovenija je pri tem zanemarljiv trg. Čeprav je problematika v resnici kompleksnejša, povezana z infrastrukturo, tveganjem, celo poslušalskimi navadami, je izvorna težava majčken trg, ki velikanov ne zanima.

Na velike poletne koncerte se bomo morali tako odpeljati v bližnjo sosesko, na avstrijski Dunaj ali v Gradec in v italijanske Trst, Benetke ali Videm, večina zanesenjakov pa se bo verjetno še raje odločila za obisk katerega od festivalov na Hrvaškem ali v Srbiji. Največji festivali v regiji so nedvomno hrvaška INmusic Festival (Zagreb) in Terraneo (Šibenik) ter srbski Exit (Novi Sad). Slednji se je v zadnjem času znašel v konfliktu z mestom in državo, a za zdaj vseeno nadaljuje svoj megalomanski program, kjer je poskrbljeno za vse – rockerje, metalce, celo drugogodbaše, najbolj pa seveda za odjemalce elektronskih odvodov.

Čeprav prevladuje mnenje, da so naša poletja že čisto festivalizirana, to ni še nič v primerjavi s Hrvaško, kjer se je zlasti na tamkajšnji obali zadnja leta razrasla še bolj nepregledna množica festivalov. Da ne bo pomote, večina večjih glasbenih festivalov na hrvaški obali ni hrvaških, ampak britanskih, za kar je najbolj zaslužen bivši producent skupine UB40 Nick Colgan, ki je splavil manjši festival Garden, hkrati pa najeto lokacijo za celopoletno festivalsko serijo ponudil drugim promotorjem. Ta se je lani iz Petrčanov preselila v Tisno, kjer še zmeraj stavijo na malce bolj »intimno« atmosfero z okoli dva tisoč obiskovalci. Za tiste, ki imajo radi gnečo, pa sta tu bratska festivala, verjetno kar največja nišna, elektronsko specializirana v Evropi, puljska Outlook in Dimensions, kjer ne manjka niti eno ime, ki je lani polnilo evropske klube z nemainstreamovsko elektroniko, pa tudi reggaejem in hiphopom. Še eden redkih hrvaških festivalov večjega formata, ki jih organizira hrvaška ekipa, je šibeniški Terraneo, razmeroma mlad festival na območju nekdanje vojašnice, ki si prizadeva biti karseda »user friendly«.

Zanimivo je, da kljub poplavi glasbenih festivalov, v nasprotju z našimi južnimi sosedi, pri nas ni niti enega poletnega elektronsko specializiranega festivala srednjega ranga; mnogi so v preteklosti sicer poskusili, a obstal ni nobeden. Tudi festivalskih spektaklov za zdaj pri nas še ni. Imamo pa številne manjše, specializirane festivale. Mnogi od njih sicer ugašajo, občasno se pojavljajo novi, skoraj praviloma pa so ne glede na to, kaj ponujajo in kje delujejo, tarča najrazličnejših pretresov, od organizacijskih do medsosedskih in še zlasti finančnih. A za festivale bi morali imeti več razumevanja in najti več podpore, in to na vseh ravneh. Navsezadnje so res niša – ne le takšna, ki spodbuja glasbeno raznovrstnost, temveč tudi povezovalna, turistična in navsezadnje tudi ekonomska. Pejmo zdaj že na te festivale!