Na vrhu, sami

Jurij Gustinčič

21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Pod črto

O tem, da se bosta Kitajska in Amerika prej ali slej znašli skupaj, da bi se dogovarjali ali se celo dogovorili o »posebnih odnosih«, special relationship, nismo po svetu načelno nikoli razmišljali. Izhajalo je iz same narave svetovnih odnosov, kakršni so se izoblikovali – kot obrazec in morda celo nepisana tradicija – po drugi svetovni vojni. Saj si drugače nihče ne more predstavljati vsaj za silo nemotenega in mirnega življenja v svetu. Bi si človek, pa četudi v šali, lahko predstavljal, denimo, posebne odnose med ZDA in Estonijo? Nikakor, a ne zato, ker je Američanov več kot 200 milijonov, Estoncev pa še precej manj kot Slovencev.

Posebni odnosi so v 20. in 21. stoletju postali nepisana, čeprav od vseh sprejeta in skoraj edino mogoča realistična varianta svetovnih odnosov, vrh piramide, ki ga mora imeti svet, da se bo navadil živeti skupaj. O tem so znali veliko povedati Nixon in Rusi, pa seveda Nixon in Mao. Ko sta se torej sestala sedanji ameriški in sedanji novi kitajski voditelj – in svetu je bilo sporočeno, da je voditelj –, je bilo le vprašanje, v kakšno obliko bosta zavila svoj special relationship. Rečeno, storjeno. To sta storila v tako preprosti in samoumevni obliki, da preostalemu svetu ni prišlo niti na misel, da bi imel pri tem kake pomisleke, čeprav bi jih lahko bilo kar nekaj.

Gospoda sta bila človeško preprosta. Povedala sta svetu, da sta pač predstavnika dveh supersil. Ni bilo posebej poudarjeno, a je bilo vendarle jasno izraženo, da sta Amerika in Kitajska edini supersili. Zakaj pa naj bi se to še posebej dokazovalo? Res je, da je ameriška stran svojo pomembnost dokazovala že večkrat, tudi z orožjem, vendar je morebiti bolje, da o tem ne govorimo ravno zdaj, ob razvijajočem se fiasku v Afganistanu. Kar pa zadeva Kitajsko, moč pred očmi sveta razkazuje drugače, ekonomsko in taktično diplomatsko, ne vojaško. Svet ne namerava čakati, da bi Kitajska svoje prednosti dokazala še na bojnem polju. To polje je zelo spolzko in nepredvidljivo, kar vemo iz zgodovine. Tudi ameriške. Raje bomo verjeli, da Kitajska to prav tako zmore, ne da bi dokazovala.

Brez ene same visoko doneče vojaške zmage je stopila iz zaledja na plan druga supersila, od katere se ne zahtevajo nobeni dokazi, da ima pravico do tega položaja.

ZDA in Kitajska so tako brez posebnega utemeljevanja povedale svetu, da so prve med prvimi, če drugi sploh smejo biti tako imenovani. Ni še pozabljeno, kako se je Henry Kissinger, takrat zunanji minister, vodja zunanje politike, ki mu ni nasprotoval niti predsednik države, ironično spraševal, komu naj bi telefoniral v Evropo, če bi bilo treba. Zdaj takšna ironija ni potrebna. Evrope ni treba klicati, kadar se pogovarjata samooklicani supersili, položaj, o katerem ta trenutek ne dvomi nihče na svetu. Niti pri najboljši volji se denimo Američani ne bodo vprašali, komu naj bi telefonirali v Evropo, če bi bilo treba. Saj ni treba. To ne pomeni, da v Evropi ni kaj iskati glede zamisli in predlogov, čeprav jih ni veliko. Gre bolj za to, da se Evropejci sami med sabo ne morejo dogovoriti, katera od zamisli, ki jih imajo nič koliko, sploh pride v poštev in kako jih obdelati. Francosko ali nemško, na primer. Jih imajo Francozi in Nemci sploh izdelane in ali so pripravljeni začeti biti boj za kako svojo svetovno idejo? Vzemimo Nemčijo, na primer. Vsi vemo, da je gospodarsko zelo močna, a od tod do kake nemške zamisli o bodočem svetu je prav gotovo daleč. Nemci se na primer sedaj med sabo prepirajo zaradi vprašanj, ali so se dovolj obvarovali, da jih prihajajoča brezpilotna letala ne bodo zadela, ko jih bodo začeli uporabljati – ne ve se, proti komu. To ni vprašanje svetovne politike, to ni zadeva, značilna za politiko neke supersile, je samo problem znotraj nekega pakta. Nemci so v prvih vrstah sil nekega pakta, ne vodijo ga in ga v bližnji prihodnosti prav gotovo tudi ne bodo.

Gre za to, da je svet vendarle, kot je vedno bil, razdeljen na elito in vse druge. Žal je tako, ali pa so to z zadnjimi koraki naredili Američani, od katerih se to že 50 let pričakuje, in Kitajci, ki so si pač sami pripisali vrhunski položaj, proti čemer ni protestiral nihče na svetu. A saj niti ni bilo treba, da bi svoj superpoložaj dokazovali s primerom, ne z vojaškimi zmagami ali vsaj kako večjo zasedbo, če ne štejemo tistih delov same Kitajske, kot je denimo Tibet, ki bi utegnili biti vprašljivi. Pred nami je resnični zgodovinski dogodek. Dve veliki sili povesta sebi in svetu, da sta pravzaprav v »posebni povezavi«, in bržkone nihče pri zdravi pameti tega ne bo skušal izpodbijati. In res, nihče ni, kolikor vemo.

Svet je bil do nedavnega razdeljen na dva bloka, zahodnega pod vodstvom Američanov, in vzhodnega, tistega sovjetskega. Neverjetno, sovjetski se je kar tako razšel. Kitajska, ki do nedavnega ni pripadala ne enim ne drugim, sedaj uživa popolni mir. Brez ene same visoko doneče vojaške zmage je stopila iz ozadja na plan kot tista druga supersila, od katere se ne zahtevajo nobeni dokazi, da ima pravico do takega položaja. Zgodil se je pravzaprav zgodovinski čudež – nekdo je zasedel mesto poleg že dokazanega vrha, ameriškega, in to mu je ves svet takoj, brez ugovorov, priznal. Če hočemo nekaj enkratnega v zgodovini človeštva, potem bi to bil, če se ne motim, nastop Kitajske kot druge supersile. Kje je tretja? Ali kdo vidi tretjo?

Na Zahodu, kot se po domače reče tistim, ki se podrejajo Američanom, saj smo med njimi, je vse jasno, čeprav ni nič jasno. S povečanimi težavami bodo vendar sledili Američanom. Vzhoda pravzaprav ni več. Je pa Kitajska, od katere pričakujejo, da bo Amerika Azije, ali Afro-Azije, ali kako drugače, če se seveda ne sesede. Kaj pa, če se bo to zgodilo? Pred Kitajci so veliki problemi.