Polonca Lovšin, intermedijska umetnica

Sredi Centra in Galerije P74 te dni stoji čisto pravi kokošnjak. Narejen je iz svetlega lesa. Ima dva prostora, enega za spanje in drugega, obdanega z žico, namenjenega dnevnemu življenju kokoši.

Zakaj se je sredi galerije znašel tipičen slovenski kokošnjak? Nikakor ne le zato, ker ima streho, odeto v zlato barvo. In tudi ne le zato, da bi ga prodali na dražbi, čeprav so ga. Tam se je znašel zato, ker skupaj s 16-minutno risanko, pravzaprav stop-motion animacijo, ki je na ogled poleg njega, pomeni vrh še enega njenih izredno kompleksnih, a hkrati humorno obarvanih umetniških projektov.

Ti vedno temeljijo na obsežnih raziskavah, primerljivih znanstvenim, in za potrebe tokratne se je odpravila v Slovenj Gradec. Malo mesto bi moralo po mnogih merilih veljati za idealno, a trgovski centri krajane vlečejo na obrobje, mestno jedro, vključno s tržnico, kjer bi se lahko grebli za lokalno sadje in zelenjavo, pa izumira. Zato se je odpravila med ljudi, jih spraševala, kako živijo in kakšne težave imajo, vprašanja zastavljala tudi lokalnim oblastem, temeljito prečesala statistiko, predpise in teorijo, nato pa povlekla vzporednice s primerljivimi kraji na tujem, kjer so začeli v času krize staviti na svoj lastni angažma – sploh na kokoši nesnice in domača jajca. In na koncu je vsem, ne le Slovenjgradčanom, na preprost, jedrnat, a pisan in duhovit način, denimo s pogovorom dveh kokoši, predstavila, kaj imamo in kaj bi lahko imeli, če bi se le malce potrudili. Kokošnjak je zato simbol povezovanja. Simbol bolj kakovostnega življenja.

Ni prvič, da je svoj umetniški projekt podkrepila s teorijo in tako obsežno raziskavo. Navsezadnje je raziskovanju našega odnosa do okolja, hrane ter narave v mestu in na podeželju ter še zlasti povezovanju obojega, urbanega in ruralnega, posvetila svoj doktorski študij na sloviti nemški univerzi Bauhaus. Tematiko je raziskovala skozi čebele, prišla pa je do številnih odkritij, tudi denimo do tega, da je med iz urbanih okolij lahko kakovostnejši od podeželskega, in vse skupaj kronala z umetniškim pogledom, s stop-motion animacijo.

Ob vsem tem je težko verjeti, da je kot deklica veljala za površno. A težko je verjeti tudi, da jo je v umetnost potegnilo šele kot skorajda odraslo. Šele v kiparskem krožku Jiřija Bezlaja. Za vpis na študij kiparstva ji je zmanjkalo poguma, saj takrat še niti risati ni znala posebej dobro. Zato je izbrala arhitekturo. A takoj po diplomi je vpisala tudi kiparstvo, in tako začela razvijati svoj prepoznavni izraz, katerega temelj je preplet obeh področij.

Sprva smo jo najbolj poznali po preprostih, ekoloških napravah, s katerimi je drezala v mite o novih tehnologijah. Leta 2002 se je lotila denimo prototipa ženskih salonarjev s solarnimi celicami, pozneje jakne iz limon, ki je napajala naglavno lučko, pa dinamov, ki so s pomočjo korakov ali pa posebne koreografije, prižigali ulično svetilko ali neonski napis. Da je slednji gorel eno minuto, so se morali plesalci po odru vrteti deset minut.

Potem se je lotila projekta Zakaj so slovenske hiše videti takole, kjer je za iztočnico vzela hišo njenih staršev, tipično belo kocko, in raziskavo zaokrožila s prvo stop-motion animacijo. Že kmalu zatem je za Krave iz mesta, kjer je popisala usodo ljubljanskih kmetij, ki še vztrajajo sredi mesta, naredila naslednjo. Ni presenečenje, da se je tako navdušila nad njimi. Raziskave so duhamorne, polne suhoparnih dejstev in številk. Risanke pa pritegnejo pozornost, povedo bistvo in ljudje si jih zapomnijo.

To, k čemur spodbujajo njena umetniška dela, se trudi v največji možni meri živeti tudi sama. Kokošnjaka sicer (še) nima, redno pa zahaja h gradbeni jami nasproti ljubljanske železniške postaje, v kateri so po zaslugi Kulturnega društva Obrat, katerega soustanoviteljica je, zrasli vrtički, ki jih zdaj redno obdeluje okrog 100 okoličanov. Njena velika želja je, da bi projekt v prihodnje lahko živel sam od sebe, tudi brez pomoči entuziastičnih kulturnikov.