Antoine Volodine: Pisatelji

+ + + +

Apokrifni življenjepisi

Volodine je samo eden od številnih psevdonimov – tisti nadrejeni, ki poveže vse ostale –, ki si jih je nadel v francoščini pišoči profesor, baje z ruskimi koreninami in aktivistično preteklostjo. Menda se občasno pojavlja v javnosti, kot recimo takrat, ko je prebral manifest posteksotizma, literarnega gibanja, katerega edini predstavnik je pravzaprav kar on sam z vsemi psevdonimi in heteronimi, in je zdaj objavljen kot spremna beseda.

V njej preberemo o Untermenschih, ki nosijo kolektivni spomin na nesrečo, ki se ji reče zapori in mučenja in taborišča za drugače misleče v preteklem stoletju, v katerem je divjala kuga ideologij in bila krvavo zatrta, enako kot protiideologije. Gre za biografije poraženih tovarišev iz različnih organizacij, ki so se naselili v naš spomin, včasih prav nezaveden, v kolektivne podobe. Njihove usode so nastanjene »znotraj fikcije, v kateri so ozemeljska in časovna oporišča namerno zabrisana ali izkrivljena. Bralcu ali bralki je torej prepuščeno, da vključi svoj osebni spomin in z njegovo pomočjo znova najde to ali ono točno določeno tragedijo, ki ga zadeva bolj kot druge in iz katere se hranijo njegovi strahovi, pomilovanja in gnus.«

Takšni deklarativni stavki seveda spomnijo na tisto pregnetenje borgesovsko razumljenega apokrifa, katerega nam najbližja in najbolj izpostavljena predstavnika sta recimo Danilo Kiš z Grobnico za Borisa Davidoviča in Rudi Šeligo z Molčanji. Vendar je Volodine bolj premeten; ne ena sama in prepoznavna represija, recimo boljševiška oziroma stalinistična, splošni vzorec represije nad mišljenjem in akcijo je objekt njegovega napada. Spregovarja o najslabše priznanih in najbolj neuveljavljenih pisateljih, katerih usode se končujejo ob krvavih uporih pacientov v psihiatričnih bolnišnicah; rob je v Pisateljih ne samo socialni ali rob političnega delovanja, lahko je tudi rob norosti. Piše o tistih, ki so si izmišljali neologizme, ki jim jih ni uspelo nikoli uvrstiti v nobeno literaturo, kolikor ta ni že samo gradivo; o tistih, ki se jim prikazujejo zapiski politične policije, spiski ubitih, ker so bili absurdno prepoznani kot sovražniki domovine in/ali vodje stranke. Ali pa gre za zahvale v kar najbolj osmešenem smislu. Pogosto pa za nizanja, za katalogizacijo, za kopičenja, ki se skoraj izmikajo svojim vzorom in delujejo kot litanije, kot ponavljanje, z dolgimi stavki, ki meljejo, vrtijo in obračajo očitno globoko zažrte vsebine, kar vse počne s tistim redko branim stilizmom, ki na robu hermetičnosti ustvarja čudežno in hipnotično pokrajino zvokov in ritma; ne da bi ta estetizacija in jezična okretnost karkoli vzela angažiranosti te proze.