Stefan Zweig: Strah

+ + + + +

Novela o ljubezenski aferi, ki je izšla pred 100 leti.

Knjiga, ki še danes pritegne bralca v vsej intenzivnosti, je enostavni dokaz, zakaj je avstrijski pisatelj Zweig (1881–1942) literarni klasik. Ko v običajni trikotnik žena-mož-ljubimec vplete še izsiljevalko, sproži v glavni junakinji notranjo dramo, ki poteka na štirih ravneh.

Od pričakovanega vprašanja, kaj bo, če mož izve, prehaja v situacijske gradacije denarno-psihološkega razmerja med izsiljevalko in žrtvijo, kar pa povzroči notranji obrat. Gospa Irene Wagner, ki je dotlej bivala po modelu meščanskega instinkta, se nenadoma zave same sebe in si začenja zastavljati vprašanja. Kdo je? Kaj sploh počne na svetu? Za hip kaže, da bo novela prešla v filozofsko refleksijo, vendar pa pisatelj pazljivo ohranja notranje napetosti ne le med liki, temveč tudi med žanri. Eksistencialistično smer tako prekrije intersubjektivna igra, zgodba pa v najboljši maniri sledi Aristotelovi Poetiki dramskega zapleta. A tudi v to je vtkan še dodatni moment – strah, ki se izkaže celo za usodnejši faktor od kazni.

Če na formalni ravni prepoznamo izjemno domišljeno strukturo novele, je s stališča čistega bralnega užitka fascinantna ta redka pisateljska sila, ki bralca pograbi s tako intrigantnim zapletom, da ga več ne izpusti vse do poslednje strani. Kako ji uspe? Podobnih situacij, knjižnih in filmskih del je nebroj, toda Zweig iz predvidljivih okvirov preide v minuciozni lik heroine. Ta ne-junakinja, ki jo poganja beg pred dolgočasjem, pretresljivo zaživi in postane pretanjena opazovalka.