Lop po ženskah!

Maja Novak

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Ihta

»Težko je biti Slovenec, ampak lahko te je sram,« je pred leti duhovito izjavil komik Pižama. Pa mu, ti šment, tokrat izjemoma ne morem dati prav. Zakaj bi se sramovala nečesa, česar si nisem prostovoljno izbrala – in vice versa, od kod mi pravica, da sem na to ponosna? Če bi bil lahko kdo ponosen na moje, tvoje, naše in vaše slovenstvo (ali se ga sramoval), bi bili to kvečjemu moji, tvoji, naši, vaši starši, ampak ... Si predstavljate mladca, ki izvoljenki reče: »Draga, narediva otroka, ker bo Slovenec!« Nasprotno, bojim se, da je še danes prvi stavek v življenjepisu prenekaterega državljana tisti znameniti: »Oh, daj no, ne bodi no taka, saj obljubim, da bom pazil!«

Posledic prelomljenih obljub te vrste bo morda čez leto in dan na svet privekalo še več, saj oblast v svoji neskončni modrosti napoveduje odpravo brezplačne kontracepcije za ženske. Tabletke bo treba doplačati, z eno besedo. Saj ne gre za velike denarje. To se pravi, meni se ne zdijo veliki. Ampak ... Meni se tudi dve pivi na dan ne zdita veliko, pa kljub temu nekateri zlobneži trdijo, da sem alkoholik. V tej krizi so se ta piva pravzaprav pokazala za izredno koristna. Kadarkoli mi vlada kaj vzame, izgubo namreč pokrijem tako, da se odpovem kateremu od šestdesetih mesečnih piv. Čemu pa se bo za to, da bo kupila tabletke, odpovedala ženska, ki si teh piv že danes ne more privoščiti?

Če malce, oh, zgolj malce pretiravam, se bodo torej (tudi) v prihodnje »svobodno«, se pravi v zameno za pest evrov, lahko odločile, da ne bodo imele otrok, predvsem ženske, ki bi otrokom lahko zagotovile dostojno življenje v omikanem okolju, v še večjem številu pa se utegnejo rojevati siromaki, pripadniki marginaliziranih skupin, pomanjkljivo izobraženi in predvsem nezaželeni. Brez pretiravanja pa lahko že v tem trenutku napovem, da bodo prihranki zdravstvene blagajne zaradi tega ukrepa tako neznatni, da je vse skupaj že smešno.

Sicer pa, koliko bo zdravstveno blagajno stalo povečano število splavov? Morda bi bilo najbolje, ko bi te tako, kot želijo nekateri desničarji, kratko malo prepovedali ... Po možnosti s spremembo 55. člena ustave.

Kmalu po objavi revolucionarne novice o varčevanju države na plečih žensk v plodni dobi je ljubljanska porodnišnica ponosno oznanila, da bodo v prihodnje porode zdravih žensk vodile le babice, nič več zdravnik. Tudi to je varčevanje. »Kajti nosečnost ni bolezen, nosečnost je nekaj naravnega!« je pred kamerami izjavila ena od babic in sreča ji je sijala iz toplih, mehkih oči.

Podobne tone, kakršni barvajo to izjavo, sem slišala pred dobrimi tridesetimi leti. Prve besede, ki mi jih je namenila babica, ko sem prišla rodit, namreč niso izražale zanimanja za moje počutje niti me niso poskušale pomiriti, temveč je ženska zahtevala napotnico za rešilca, ki sem jo bila dobila pri ginekologu. Zaman sem trmoglavila, da je ne dam, ker me je rodit pripeljal sosed. »Nobena ne pride z rešilcem, saj se vsaka zaveda, da ga vsi drugi bolj potrebujejo!« je vzvišeno pribila babica.

Potem je šlo samo še s slabega na slabše, in šele ko se je prikazal zdravnik, je postalo jasno, da imam tetanične krče, otrok pa prešibek srčni utrip ter da imam (kot je doktor zabrusil babici) vso pravico kričati, ker ne kričim zato, ker imam v zdravstveni izkaznici med mnogimi drugimi žigi tudi žig psihiatrične ambulante. Ta je bil namreč predtem predmet živahnega šušljanja med babicami in ob vsakem mojem stoku povod za grajajoče zmajevanje z glavo.

V redu, to se je zgodilo v kraju, kjer še vse do danes niso odkrili ognja ne izumili kolesa, pa v tistem groznem socializmu, ko so se za babiško šolo med drugimi odločale tudi take, ki so bile preneumne, prelene ali prerevne, da bi študirale za zdravnico ali vsaj za ekonomskega tehnika. Vem, da si v našem krasnem novem svetu lahko vsaka mladenka brez ovir izbere študij, za katerega se čuti poklicano in ki jo veseli, ter da neumnih in lenih sploh ni več med nami, ker je vsak državljan že zamlada deležen zdrave prehrane, odličnih bivalnih razmer, dolgih počitnic na morju, izvrstnega brezplačnega šolanja ter drugih okoliščin, ustreznih za rast zdrave in srečne mladine. Pa kljub temu nisem prepričana, da mora biti domneva zdravja pri nosečnicah nekaj podobnega kot domneva nedolžnosti pri obtožencih v kazenskem postopku – da mora torej vsaka veljati za zdravo, dokler bolj ali manj spektakularno ne dokaže nasprotnega. (No ... kar se domnevno nedolžnih tajkunov tiče, jim dokazovanje, da so preveč bolni za sojenje, ne povzroča težav.) Nočem trditi, da bo v ljubljanski porodnišnici v babiški negi umrla kakšna mati ali kakšen otrok. Jezi pa me ... no, jezijo me iste krivice kot vedno.

Če je v naši družbi kaj še bolj zavrženega od revnega moškega, je to ženska, in če je kaj še bolj zavrženega od ženske, je to revna ženska.

Jezi me, da država že od samega začetka dosledno varčuje le pri najbolj prikrajšanih, najbolj ranljivih, najbolj preziranih, najbolj odrinjenih segmentih populacije, ki za nameček spričo tega, da niso posebej premožni, v malho prihrankov ne morejo prispevati nič omembe vrednega. Tokrat varčuje pri zdravju in dobrem počutju žensk. Kajti če je v naši družbi kaj še bolj zavrženega od revnega moškega, je to ženska, in če je kaj še bolj zavrženega od ženske, je to revna ženska.

P. S. Pa še to. Med zadnjim vročinskim valom so se v UKC-ju spet pokvarile klimatske naprave in bolnikom je bilo vroče. (Hecno, klima se zmerom pokvari poleti; pozimi je z njo celo UKC zadovoljen.) Neki neimenovani dobrotnik je zato bolnišnici takoj podaril sedem klimatskih naprav, saj je bila med pacienti na enem od tamkajšnjih oddelkov tudi njegova mama. Vsa čast mu, njegovo gesto bi želela pohvaliti brez pridržkov in brez svojega siceršnjega cinizma. A vseeno se vprašam – kaj bi bilo, ko na tistem oddelku ne bi bilo nobene mame?