Zora Stančič, vizualna umetnica

Vam je že kdo rekel, da ste res pacient? Ste že koga vprašali, ali bi pil čaj, in dobili odgovor: »Pa sej nisem bolan.«

Takšne prebliske, povezane z našim zdravjem, ki se včasih zgodijo tudi povsem nezavedno, je zbirala in prelila v svojo najnovejšo serijo grafik. Duhovite in tudi čisto resne stavke je vrezala v različne materiale, jih premazala z barvo in odtisnila na najrazličnejše površine – na papir, linolej, tudi navadno belo majico. In pri tem se je še bolj igrala. Eden od odtisnjenih stavkov je namerno zrcalen. Drugega je le vrezala, ne pa tudi odtisnila ...

To grafično igro misli o zdravju je razstavila v cerkvi Svetega Duha v Krškem, ki je že leta galerijski prostor, nekoč pa je bila špitalska cerkev, namenjena bolnim in ubogim. Razstavo je zaokrožila z videom, v katerem njeni prijatelji s prikrito identiteto pripovedujejo o odnosu do bolezni, tudi do svojih in zelo hudih. In podobno, kot so bolni in ubogi pred več kot pol stoletja pri sakralnih obredih izpovedovali svoje skrbi, zdaj to ljudje našega časa počno na njeni razstavi. Iskreno. Boleče. Bojevito. Včasih tudi s kančkom humorja. A skoraj praviloma z veliko optimizma.

Ni presenetljivo, da sta jo zadnje čase tako zelo prevzela zdravje in še zlasti človeško telo. Ne le zato, ker se obeh z leti morda bolje zavedamo, temveč zato, ker živimo v času, ko smo na vsakem koraku zasipani z navodili, kako bi morali živeti, tega, kako se zares počutimo, pa največkrat ne želi slišati nihče. Sploh če nam ne gre dobro. Grafika po drugi strani razume bolečino. Vsaj tista grafika, ki se začne z ostrimi rezi nožkov. A rezi ne zadajo le bolečine. Rezi so kdaj tudi nujni. Lahko prinesejo tudi kaj novega, boljšega. V grafiki pa sploh – navsezadnje omogočijo nastanek umetnine.

Sama se svojih prvih rezov z nožki pri likovnem pouku v osnovni šoli ne spomni prav dobro. Spomni pa se risbic, ki jih je čisto vsak dan risala po šolski mizi in jih je snažilka čisto vsak dan pobrisala. Ustvarjalni proces je morala ves čas ponavljati, a to je ni motilo. In še danes, kot priznana vizualna umetnica, ima pri ustvarjanju najraje proces. Rada ima tudi svečan trenutek, ko se proces sklene. Ko se v njenih rokah znajde denimo sveže natisnjena grafika in nato naslednja in še naslednja. Ali pa sveže natisnjen izvod publikacije ali knjige.

Nikdar ni razumela fascinacije nad unikati, prav tako nikdar ni bila umetnica, ki bi čutila potrebo po ustvarjanju iz dragih materialov. Česa takšnega si niti ne bi mogla privoščiti. Njene prve grafike so nastajale povsem gverilsko, v domači kuhinji. Bile so majhne, a pričale so o tem, kdo je in od kod prihaja. In pripomogle so k temu, da je našla svoj danes prepoznavni minimalistični slog, očiščen vseh šumov, ki želi, da bi bilo sporočilo ne glede na format in vrsto umetniškega dela karseda jasno in neposredno.

Sprva jo je vleklo v medicino ali prevajalstvo, nato v kostumografijo, nazadnje se je vpisala na sarajevsko likovno akademijo, kjer so imeli samostojen študij grafike. Ta je ni navdušila le zato, ker te prisili razmišljati zrcalno, temveč tudi zaradi svoje nepredvidljivosti, saj vse do odtisa nikdar ne veš, kaj bo pravzaprav nastalo. Potem si največkrat pozitivno, kdaj pa tudi negativno presenečen.

Sama je s svojimi odtisi hitro opozorila nase, z gledanjem zunaj okvirjev, ki jih je zakoličila mednarodno priznana ljubljanska grafična šola, je obveljala za napovedovalko novih trendov, sledile so številne nagrade, pa preskušanje drugih medijev, od videa do filma, številna sodelovanja z umetniki, oblikovalci in arhitekti ter predvsem številne razstave, nazadnje poleg tiste v Krškem še v ljubljanskem MGLC-ju in v novo odprtem neodvisnem centru za sodobno umetnost MAP v Breli na Hrvaškem.

Čeprav se je sodobna grafika pri nas prav zaradi zapuščine ljubljanske grafične šole dolgo iskala in se najverjetneje še vedno, jo mlade generacije navdajajo z optimizmom. Prepričana je, da se vzpostavlja nova grafična scena. Takšna, ki razume 21. stoletje.