Pošasti z univerze

Monsters University, 2013
Dan Scanlon

zadržan

Od bedaka do junaka.

Brez panike, tu je že vnaprej jasno, da obe pošasti, omarasti, gorilasti Sully (John Goodman) in rahlo strahopetni, enooki Mike (Billy Crystal), ki se preživljata z otroškimi kriki (bu!), na koncu preživita, pa ne toliko zato, ker gre za animirani film, ampak zato, ker gre za predvidljivo predzgodbo – in ne nepredvidljivo nadaljevanje – Pošasti iz omare, Pixarjeve klasike, ki je bila tako lucidna, inventivna, subverzivna in originalna, kot je njena predzgodba nelucidna, neinventivna, nesubverzivna in neoriginalna, saj se iz unikatnega monsterlandskega miljeja, v katerem je bilo vse mogoče (in tudi je bilo), preseli v povsem generični, upehani, zdrsani milje študentskih fars, v katerem Sully (rojeni strašilec) in Mike (priučeni strašilec), rivalska bruca na Monsters University, doživljata le to, kar so doživljali junaki študentskih »gavnarskih« fars (bratovščine, kulizem, snobizem, žurke, tekmovanja ipd.), recimo Nore hiše ali pa, še bolje, Maščevanja piflarjev, ki se mu Pošasti z univerze tako široko priklonijo, kot da kanijo pixarizirati tudi vsa tri njegova nadaljevanja in še Harryja Potterja za povrhu, kar pa bi bilo povsem v skladu z moralo te burleskne animacije, ki sporoča, da lahko skupaj dosežemo več kot vsak zase.