Boards of Canada: Tomorrow’s Harvest

+ + + + +

Mitologizacija in mistifikacija izvajalcev elektronskih godb v resnici ni nič novega. A redkim se je v zadnjih petnajstih letih uspelo zaviti v tako gosto meglico govoric in ugibanj kot škotskima bratoma Michaelu Sandisonu in Marcusu Eoinu oziroma dvojcu Boards of Canada, ki je s svojo nenavadno, retronostalgično, pogosto temačno in vedno natančno ter konceptualno elektroniko ustvaril pravi kult s številnimi sledilci.

Njuni intervjuji so prava redkost, živi nastopi še večja. In po debelih osmih letih vakuuma, ko ni bilo slišati od njiju prav nič, se je najprej na praznik plošč (Record Store Day) na policah ploščarne Other Music v New Yorku pojavila prva napoved novega albuma: neoznačena plošča, na kateri je robotski glas izgovarjal številke. Sledila je nič manj enigmatična reklama. Nešteti feni so se takoj skrbno lotili dešifriranja in rešitev uganke je plošček Tomorrow’s Harvest.

Je izjemno dronast in temačen in z njim se dvojec delno vrača v preteklost, saj zvočno pogosto vleče na njegovo zgodnejše ustvarjanje, v redkih odkrito melodičnih delih celo na mojstrovino Music has the right to Children iz leta 1998. A obstaja tudi ključna razlika: bobni, ki sta jih nekoč eksplicitno črpala iz hiphoperskih vrst, so tokrat manj izpostavljeni in podrejeni nelagodnim atmosferskim, repetitivnim mikromelodikam. Zato se je nemogoče izogniti pomisleku, da je še najbolj neposreden vpliv, rdeča nit projekta, mračna, resnobna elektronska filmska glasba sedemdesetih in osemdesetih let avtorjev, kot so John Carpenter, Fabio Frizzi in Mark Isham. Kar je namerno: brata sta totalna fena »žanra« in sta hotela, da plošča zveni kot era VHS-kaset, celo štopala sta dolžine kompozicij, da bi aranžmajsko vlekle na takšne soundtracke.

Pri delu dvojca Boards of Canada je v vsakem trenutku jasno, da gre za absolutna picajzlasta elitista, ki prisegata na fetiš analognih glasbenih mašin in sta nekoč v intervjuju povedala, da lahko kar cel mesec posvetita le programiranju činel za en sam posnetek. Če bi bili eterični, bi rekli, da je njuna glasba brezčasna. Kar je res, v smislu, da se v svojem bistvu ni preveč spremenila in hkrati ni zastarela. A spremenil se je kontekst in v resnici gre za trik – toliko časa ju ni bilo, da sta se vrnila, ko ne gre več za posnemanje, ampak že za pravi revival tega, kar sta na koncu tisočletja v varstvu založbe Warp, sicer v različnih zvočnostih, zanetila skupaj s Prefusom 73. Takrat sta bila nedotakljiva pionirja, sedaj sta aktualna mojstra.

Album Tomorrow’s Harvest je predvsem hommage temačni »synth« filmski glasbi in hkrati isto, kar je bil velik del te glasbe: napoved bližnje neizogibne prihodnosti, torej tega, kaj bomo »želi jutri«. V tem ni niti patetičen niti melanholičen, je pa resnobno odtujen in sublimno ter hkrati jasno pove, da bomo želi, kar smo sejali.