Stefan Chwin: Predsednikova žena

+ + + +

»We like your war of terror.«
Borat

Kdo lahko ubije generala v njegovi postelji, rdečkarskega diktatorja, poceni kupuje vlade, so se spraševali v bendu Fugs v času, ko smo še rili po peskovniku in bili naivni in je bilo tudi služb temu primerno manj, in zadaj, v refrenu, odgovarjali: CIA mož, ciaš. Skoraj nemogoče je bolje povzeti vsebino Chwinovega romana.

Poljak po rodu, kot avtor, s prestreljenim grlom in hromo roko piše svojemu psihiatru. Piše, zakaj je, kjer je, na floridski vojaški psihiatriji, čeprav ta zakaj ugotovimo šele proti koncu. Piše torej, kako je prišlo do vsega tega, in so njegovi izbruhi prav nabrušeni, mu dajejo vmes sedative in sploh, da bi pisal bolje, globlje, bolj iskreno, bolj obremenjujoče zase in o predsednikovi ženi. O punci, ki je začela hoditi z nekom, ki postane poljski predsednik, prvi dami primerno karitativno in humanitarno deluje, dokler ne izbruhne škandal, predsednik s praktikantko, model Bill-Levinskyjeva, mogoče celo s pribočnikom. Pobegne, ona, med zdravilce in švercarje z Mojstrom na čelu in potem tisti del malo potegne na Mojstra in Margareto, seveda z moderno varianto križanja in Wolanda, kjer niso več množice, ampak specialne enote ...

Chwin je dovolj premeten; jasno, da njegov pacient bruha informacije, jasno, da jih povezuje, saj je nor. Ne pa tudi neumen, da ne bi videl skrite in nevidne (khm, zato nor) sile, ki lebdi nad politiko, nad rumenizirano in slepilno manipulacijo množic; njegova paranoidnost poveže Osamo in naftaše in Poljake s Kalvarijo, ljudskimi kres/nik/ovanji in bojem dobrega z zlom, moderno provokativno angažirano umetnost in vzpostavljanje občutka nevarnosti in ogroženosti, območja strahu. V tem konglomeratu se zlahka znajdejo vse teorije zarote, ki šele združene in presvetljene skozi različne odprtine pokažejo točko, ki jih vse osmišlja. In je potem njen zemeljski del tajnoslužben, nad njim pa malce krvi žejni bogovi, ki vodijo vse s svojimi pordečelimi nitmi.

Dokler ne detektiramo točke in namena izjavljanja, se nam zdi, da Chwin malo preskakuje med zemeljskim in mesijanskim, da se manj posveča formi in kompoziciji, ampak mar ni glosolalija avtentičen glas Svetega duha ali ne pričujejo o božji prisotnosti golobi z neba in govoreči grmi in kamenje v kruh in voda v vino, od nekdaj – in verjamemo, ker je absurdno. In ali ni – ob vse bolj množicam nedostopnih zdravilih in tretmajih – ravno nadzor tisto, kar se je najbolj izpopolnilo v zadnjih desetletjih, kot da zaradi zavedanja elit o neizbežnosti harmagedona. In ali ne gre star pregovor, da če je človek paranoik, še ne pomeni, da ga ne zasledujejo?