O rasti

Janko Lorenci

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Kolumna

Rast je kratka, udarna beseda, ki običajno pomeni, da se nekaj veča, narašča, množi, tudi napreduje. Poznamo neskončno oblik rasti: rastejo vrtnica, BDP, brezposelnost, nostalgija, brada, obresti.

Rast običajno povezujemo s pozitivnim dogajanjem. Vendar poznamo tudi zoprne oblike rasti. Poleg standarda, plač, varnosti, sreče lahko rastejo tudi kriminal, tumorji, bradavice na kočljivih mestih, prevzetnost in ošabnost. Rast zob, sicer potrebnih za mir v želodcu in obrambo pred soljudmi, lahko v rani mladosti in potem, ko nas zapuščajo, spremljajo bolečine. Itd. itd.

Do konca je rast nemogoče definirati. Ne rastejo samo drevesa, osli, otroci in dolgi nosovi, ampak tudi gore, puščave, vulkani, dolgovi, se pravi živa bitja, a tudi stvari in pojmi. Raste celo vesolje. Po eni izmed teorij se bo njegovo širjenje nekoč ustavilo, potem se bo začelo krčiti, se nazadnje sesedlo vase in spet postalo drobna točka neznosne gostote ali pa popolnoma izpuhtelo. A to je stvar daljne prihodnosti, se pravi nalaganja časa, ki očitno tudi raste, čeprav se hkrati krči, kar je čudno in s staranjem tudi vedno bolj nezaželeno.

Na splošno velja, da vsaj vse živo po neki železni zakonitosti raste. Poglejmo na primer Pahorja, ki velja za luzerja, a mu gre dobro – iz poraza v poraza v nove zmage. A prav tako zakonito se rast prej ali slej ustavi in preide v svoje nasprotje – krčenje. Poglejte Janšo, ki velja za zmagovalni tip človeka – od zmage do zmage v nove poraze.

Skratka, koncu rasti po daljšem ali krajšem obotavljanju praviloma sledi nazadovanje, temu pa bridki konec, v primeru živih bitij in tudi nas, ubogih človeških par, smrt. To je za zdaj dejstvo, ki bi se mu vsi radi izognili in ga vsaj čimbolj odložili. Po svoje vsakdo trdo dela za svojo nesmrtnost in pri tem ga čisto nič ne briga, da umiranje dela prostor novemu življenju.

Velikanski večini se preskok v nesmrtnost ne posreči, nekaterim pa se vendarle, čeprav samo v nematerialnem pogledu, kajti meso je šibko, telo izdajalsko. Najbolj se za nesmrtnost trudijo umetniki, politiki, vojaki, znanstveniki in veliki zločinci. Njihov trud je za okolje včasih nevaren. Vendar ne poznamo enega samega povprečnega nesmrtnika, zato se splača truditi, se preriniti iz povprečja. A tudi ta splača je relativen; sam nesmrtnež od tega nima veliko, saj nesmrtnosti praviloma ne dočaka, nekaj pa lahko imajo od njegovega dosežka potomci. Res pa te lahko še živega greje misel, da živiš življenje, ki te bo naredilo nesmrtnega. Misel je sicer običajno varljiva, a večino sreče nam tako ali tako prinesejo iluzije.

Posameznik, tudi pritlikavec, torej do neke točke raste zanesljivo ko grom, potem tak nekaj časa ostane, na koncu pa premine. Ali to velja tudi za človeštvo? Kljub vsem razmnoževalnim prizadevanjem najbrž velja. Vendar se ne damo – že zdaj imamo umetne kolke, proteze, srca… To zlivanje živega z umetnim se bo nujno stopnjevalo, morda celo tako daleč, da bomo nekoč zapustili nezanesljivo telo, se pretvorili v čisti duh (na ravni prebavljanja se to že dogaja) in postali konkurenca bogovom.

Toda komu bodo ti novi bogovi vladali, če ljudi ne bo več? Nasploh je vprašanje, ali lahko umrljivo človeštvo postane nesmrtno, zapleteno. Posameznik lahko nesmrtnost doseže, če ga kot takega občutijo, razglasijo, pomnijo drugi ljudje. Tako da bi za nesmrtnost človeštva potrebovali več človeštev. Če bi jih bilo več, pa bi verjetno prišlo do zdrah, ki bi zelo povečale smrtnost. Tu je seveda še živalski in rastlinski svet, ki nas bo sicer pomnil, za nesmrtne v smislu visokih dosežkov pa nas ne bo razglasil.

Pustimo akademske špekulacije, vrnimo se k praktičnim vprašanjem. Za zdaj skoraj vse materialno v zvezi s človeškim prizadevanjem raste. Globalno raste tudi gospodarska rast – vsega, kar je izdelek človeštva, je čedalje več. Na ta račun se sicer marsikaj krči (zaloge dobre vode, zemlje, živalskih vrst ...), a to pač spada k napredku. Napredek napreduje, ker ga žene kapitalizem. Zaradi njegovih kolateralnih škod se išče formula za t. i. kapitalizem brez rasti. To je verjetno nekaj takega kot ogenj brez dima, pipa brez tobaka, pijanost brez vina, patriotizem brez domovine. Skratka, truda je precej, haska pa malo. Zato bi se bilo, če je rast že nujna, bolje posloviti od kapitalizma in obdržati samo rast. A tu se takoj zastavi vprašanje, ali rast samodejno ne proizvaja kapitalizma. Tako da bo na koncu morda treba opustiti tako kapitalizem kot rast.

S tem smo pri Slovencih, narodu, ki se rad bodisi podcenjuje ali napihuje in prav zato še ne vidi, da je glede kapitalizma brez rasti na dobri poti, med boljšimi na svetu. Kajti Slovenija že nekaj časa ne raste, ampak se krči. Imamo vedno manj industrije, mercatorje prodajamo, država postaja vitkejša, javne službe se tanjšajo, mladi ljudje, ki še nimajo putike, krčnih žil in demence, bežijo v tujino, manjša se tudi količina suverenosti.

Ta proces, ki so nam ga podarili Wall Street, trojka, Angela Merkel, Jože Damijan in zajeten šopek naših politikov, menedžerjev in volivcev, nas lahko v razvijanju kapitalizma privede daleč, morda tja v prakomunizem, ko smo bili vsi še bratje in sestre in enaki, ko je vse rastlo samo v skladu s pravimi potrebami in ko še ni bilo težav s poimenovanjem ulic, ker ni bilo mest. Če pridemo tja prvi, bomo nesmrtni in nam bo Zoran Predin zapel Praslovana.