Pascal Quignard: Vila Amalia

Vila na koncu vulkanskega jezika

Quignarda sem do sedaj bral približno tako kot Baricca, ves čas z zavestjo, da je leporečen in na meji kiča, njegove lapidarne, izklesane jezikovne krajine so bile abstraktne zloženke o ničemer. Posebej Skrivno življenje s svojo fragmentarnostjo in neujemljivostjo se mi je zdelo zahteven zalogaj, ki mogoče ne vrača truda in časa, Terasa v Rimu me je očarala vsaj s poetiko odvzemanja. Gre za zgodbo o graverju, ki mu tekmec zlije kislino v obraz in se potem seli, nomadsko, kar je imelo veliko podporo v poznavanju časa in rahlo pretencioznih popisih in opisih grafik. Razumel sem vsaj to, da je tudi pisanje klesanje, da tako kot ustvarjalec jedkanic ustvarja manko, Quignard pili in reducira, obteše kamenčke in jih zlaga v grob mozaik o ničemer; na nič odtisnjen bakrorez soneta, ali kako že.

Vila Amalia se tako zdi najprej kot tolažniška vaja; moderna skladateljica naključno vidi svojega moškega, ki se poljublja z drugo, in spoka, proda, izgine, zabriše sledi. K prijatelju geju, on je naključna priča, ki ga seveda v hipu zadenejo njeni čari, potem malo domov, k materi na francosko obalo, potem pa na otoček nad Neapeljskim zalivom, kjer se zaljubi v hišo – »kar pomeni obsedena« – na vulkanski platformi nad zalivom, zaljubi dobesedno, »zdaj jo je hiša klicala, naj pride k njej«. Zato se spoprijatelji z lastnico, najprej odljudno starko, da ja razumemo, zakaj nimajo tam že Rusi ali premožni Italijani svojega kvartirja, in jo najame in je srečna s hčerjo svojega ljubimca, zdravnika, svojo ljubico in sploh z vsemi, kljub občasnim krčem med plavanjem, zaradi katerih jo najdejo napol utopljeno daleč od obale.

Potem se vse zgrne nanjo in se nasploh ljudje delijo na tiste, ki lahko jokajo in to obilno počnejo, in tiste, ki jih je žalost preveč zadrgnila in ne puščajo. Če imamo najprej občutek, da gre za tipični trivialni odnos do predmetnega, naštevanja, čeprav kot da mimogrede, kakšno vino in kako pripravljene rake so jedli, kako opremiti sobe in podobno, če se nam zdi, da nam Quignard hoče povedati, da ljubo doma, kdor ga ima, naredi potem nenaden tvist, obrat. Naredi pelinovo torto, ki pa ima manj vpogleda v umetniško genialnost, od veščine skladanja so tokrat bolj anekdote o klavirskih virtuozih, je pa nekaj dovolj sugestivnih opisov narave in kar precej o nevšečnosti biti rojen. Seveda je tudi stil prav quignardovsko izklesan, poznavalsko in obrtniško se tke okoli ničesar, ustvarja vtis skrivnostnosti, za katero v teh za silo lahkotnih poletnih časih težko rečemo, ali je rahlo izumetničeno čipkanje ali avtentično popisovanje žalosti onkraj sanj.