Ur. Janja Remškar: Shranjeno bogastvo domačega vrta

+ + + +

Aktualistično delo s področja ekozofije.

V dobi zniževanja materialnega standarda se človek povpraša, kaj lahko stori sam. Prvobitno vprašanje preživetja, ki so ga naši predniki samoumevno reševali v pradavnini, se vrača v modificirani obliki. Ali lahko torej pripravimo kaj prehranske zaloge?

Priročni odgovor prinaša predstavljena knjiga, ki razkriva postopke sušenja, vlaganja in kuhanja sadja ter zelenjave. Tema, ki se zdi duhamorna, je tu predstavljena v kratkih kapsulah, podloženih z vabečimi fotografijami. Namesto kompliciranih receptov ponuja malodane asketske pripravke, ki bezgove in borovničeve jagode, drnulje, fige, grozdje, rabarbaro, robidnice, maline, breskve etc. spreminjajo v marmelade in džeme. Ob njih pa sušenje paradižnika, korenja, graha, paprike itd., kar je navsezadnje običajna praksa v mediteranskih deželah.

Enostavni pohod mimo polic Mercatorjevih trgovin zamenjuje urica ali dve kuhinjskega dela. Se delo izplača? Za ekozofe ni dileme: avtor bo nagrajen s počutjem demiurga, ki zadovoljno pogleda na svojo stvaritev, obenem pa bo užival prvinske okuse, za katere bi moral drugače v najboljše Michelinove restavracije.

Odlično delo, a z izhodiščno napako: kaj mi knjiga, če nimam vrta? V slovenski deželi že dolgo velja med meščani zaničevanje kmečkega dela. V Angliji je drugače, tam je princ Charles vnet vrtičkar, v Washingtonu Michelle Obama v predsedniški rezidenci goji zelenjavo, nenazadnje je Maova kitajska revolucija delila ljudem zemljo.

Knjiga torej, ki s privlačnim prikazom rezultatov dela napeljuje na državljanski aktivizem, ki od lokalnih in državnih oblasti zahteva, da mu dajo v najem košček vrtička.