Pr’ konc sveta

za

Prilagajanje.

Gary King (Simon Pegg), rojeni luzer, zbobna svoje nekdanje prijatelje (Nick Frost, Eddie Marsan, Martin Freeman & Paddy Considine), ki so v življenju uspeli, in jim oznani: krenili bomo po poteh spominov in tovarištva! Odšli bomo v vukojebino, v kateri smo odraščali, in obšli vse pube! Turneja! Ob puba do puba! Zlata milja! Spet bomo mladi in svobodni! Vse bo tako kot nekoč!

Gary je poln izgovorov za svoje neuspešno vegetiranje, toda tudi njegovi nekdanji prijatelji so polni izgovorov – za svoje uspešno vegetiranje. Vsi so namreč mali konformisti, dobro situirani in prilagojeni statusu quo, ki od njih zahteva robotsko kimanje. Toda malce nostalgije po »dobrih starih časih« nikoli ne škodi, si rečejo. In krenejo v Newton Haven. Problem je le v tem, da nostalgija škodi, še bolj pa škodi konformizem.

Se spomnite sci-fi šokerja Invazija tretjih bitij, v katerem prebivalci zaspanega ameriškega mesteca ugotovijo, da so le še kopije vegetacije? Točno, preveč so se prilagodili. In petim prijateljem se zgodi natanko to: Invazija tretjih bitij! Pr’ konc sveta je ime enega izmed pubov, toda nomen est omen – v tem pubu se res začne konec sveta, grotesken, sarkastičen in sladoleden kot Wrightova Noč neumnih mrtvecev. Film – zgodba o tem, kako daleč mora danes človek, da bi dokazal, da je še živ – pikantno sporoča: kriza srednjih let je morda res groteskna, toda konformizem je pošasten.