David Lynch: The Big Dream

David Lynch je svoj akutni občutek za muziko demonstriral že s tem, ko je pri ustvarjanju svojih bolj kot ne kultnih filmov dolga leta nadvse uspešno sodeloval z enim samim glasbenikom, Angelom Badalamentijem. Skupaj sta nametala kar nekaj popularnokulturnih referenc (Blue Velvet, Wild at Heart, Twin Peaks, Lost Highway ...), zato lahko rečemo, da je Lynch-Badalamenti ena ključnih (glasbeno)filmskih navez na dolge proge. A to še ni vse. Režijski veteran je v preteklosti tudi sam napisal nekaj glasbe za svoje filme, pa tudi besedila za projekte drugih glasbenikov. Snemal je tudi svojo glasbo, predlani pa izdal svoj prvi pravi album Crazy Clown Time. Tako je težko reči, da je že drugi Lynchev album v dveh letih večje presenečenje.

The Big Dream je pravo in linearno nadaljevanje prvenca, saj ga je kitarski samouk Lynch spet ožigosal za »moderni« oziroma »elektronski blues«. Morda je blues z uporabo vseh razmajanih kitarskih rifov in distorzije v vokalih res izhodiščna džemarska forma, a plošček v resnici bolj kot na kakšnega Howlin’ Wolfa pogosto povleče na triphop kakšnega novejšega Trickyja. Bobni so večinoma programirani in minimalistični, ogromno je prostorskih efektov, najbolj triphoperske pa so basovske linije. Bolj kot o blueserskem humanizmu lahko torej govorimo o triphoperski odtujenosti. Zasluge za to grejo predvsem studijskemu inženirju in producentu Deanu Hurleyju, ki je z Lynchem sodeloval že na prvencu.

Ne ravno tipično blueserski je tudi Lynchev vokal, ki je malo manj kot helijevsko visok, raskav in skoraj popolni kontrapunkt vsem oblikam karizmatičnih pevskih glasov. Vsi posnetki na ploščku so avtorski, razen priredbe komada The Ballad of Hollis Brown Boba Dylana, pri čemer Lynch lucidno opozori, da gre v resnici bolj za priredbo priredbe v izvedbi Nine Simone, ki je Dylana predelala že leta 1965. A besedila niso hudo izpostavljena, pri posnetkih gre bolj za nizanje rahlo, pa ne preveč temačnih, in nostalgičnih, pa ne preveč nostalgičnih razpoloženj. Pri večini komadov je bila najprej posneta glasba, šele potem je kultni režiser spisal besedila.

The Big Dream je bolj samozavesten, kompakten in manj odpičen od prvenca. Lažje mu sledimo in ga celo razumemo, z glavo kimamo v ritmu. Je zato tudi manj lynchevski? David Lynch pri svojih filmih odkrito igra na karto bizarnosti, pogosto zaradi bizarnosti same. Pri gledalcu hoče doseči učinek zmede. Ob poslušanju prvenca smo dobili točno ta občutek, a ker ne gre za »pravega« glasbenika, ker v formi marsikaj ni štimalo, je v zraku visel podton blefiranja ali vsaj neveščosti. Tega občutka sedaj ni več, stranski učinek pa je, da kar nekaj posnetkov zveni precej navadno. Ko se Lynch otrese najbolj očitne lynchevskosti, torej postane pravi, ne ravno izstopajoči glasbenik?