Philip Roth: Nemeza

+ + + +

Ojdip z Jobom

Med vročim poletjem pred koncem druge vojne Newark napade epidemija otroške paralize, poliomelitisa; poba, Cantor, športnik od nog do glave, ki skrbi za razgibavanje fantov med počitnicami, čuvaj in animator na športnem igrišču v judovskem kvartu, ki ga najbolj muči dioptrija, zaradi katere ga niso vpoklicali, ima cel kup problemov in vprašanj. Ali fantje za to strašno boleznijo, ki prinaša invalidnost ali celo smrt, obsojenost na železna pljuča, ko jim atrofirajo in otrpnejo mišice za dihanje, obolevajo zaradi pregretosti med športom; ali je za njihovo obolelost krivo dejstvo, da so v tropu in ne posamič?

Ljudskim teorijam, da so za vse krivi neumivanje rok, muhe, pregretost, italijanski provokatorji, ki pljuvajo po okolici, ali celo rahlo omejen poba, ki da je ponečeden in ostalo, doda še svojo. Cantor ima že prej naslovljenih na Boga cel kup očitkov, podobno kot njegov predhodnik Job (ali Kajn pri Saramagu), samo da je bolj mračen in manj poln vere, nikakor pa ne pasiven ob nastali situaciji; pritožuje se nad dejstvom o epidemiji, vojni in fantih, ki umirajo nekje v Evropi, in vse se mu zdi krivično; ko pri svojem spraševanju o izvoru bolezni in morebitnih ukrepih proti njej naleti na morebitnega krivca, ko prav edipalno prepozna sebe kot morebitnega širitelja bolezni, se zaradi krivde še bolj umakne vase in zakrkne.

Roth postavlja svojo zgodbo v Newark, v judovsko četrt, v kateri se je že odvilo nekaj njegovih romanov, recimo delno Ameriška pastorala; v čas druge vojne in obdobje posameznikove odgovornosti pred velikimi nemiri v mestu sredi šestdesetih, po katerem si ni nikoli opomoglo in v katerem ruševine in pogorišča pričajo o eskalaciji nasilja. Očitno so štirideseta tisti čas, ko so še mogoča skoraj herojska in malo tudi nora početja. Ko udari svojega športnika z boleznijo, ki napada edino, kar ima res skoraj popolno razvito, tudi zaradi vaj, telo, kaže delovanje boginje maščevanje iz naslova. Nihče ni varen, kot pred vojno se tudi pred epidemijo bolezni ne moreš nikamor skriti, ni izhoda, beg je vedno že tudi pomik proti kraju spopada oziroma usode, kraju neizogibnega soočenja s svojim najbolj skritim strahom. Rothov zadnji roman, saj je pri osemdesetih razglasil, da ne bo več pisal, je dovolj spretno prepletena zgodba z morda malce ohlapnim ’indijanskim’ taborniškim delom, predvsem pa ne moralizira, temveč spregovori skozi literarnega nosilca. Roth pa zvijačno skrije pripovedovalca, ki do zadnje tretjine samo enkrat pokuka izza zapisanega, da lahko bolj izzvenijo še njegovi, kar najbolj različni odzivi na podobno /pre/izkušnjo.