Gaito Gazdanov: Le spectre d’Alexandre Wolf

+ + + + +

Ruski emigrant Gazdanov (1903–1971) je po revoluciji odšel v Pariz, tam doštudiral, nato delal kot delavec za tekočim trakom, vozil taksi, vmes pa – kot kasneje Brodski v Moskvi – bral, mislil in pisal knjige. V njegovem času niso imele posebne teže, tudi po smrti je ostal še dolgo pozabljen. Toda po letu 1991 so ga odkrili v Rusiji, zdaj pa njegov roman iz leta 1947 doživlja slavo v Franciji in po svetu. Kaj prinaša na novo oživljeni roman?

Zastavek gre takole: vojak na strani Bele armade med državljansko vojno v samoobrambi ustreli rdečearmejca, ki je prvi sprožil strel nanj, toda spomin na to ga nikoli ne neha preganjati. Čez leta naleti na knjigo, ob kateri okameni, saj avtor opisuje natanko isto goščo, isti trenutek streljanja, toda z drugačnim izidom – smrtno ranjeni preživi in čez čas prav tako emigrira na Zahod. Njegova žrtev je torej živa, bo pred nami nastajal pustolovski roman iskanja žrtve in krvnika? Seveda, vendar pa se srečata šele na 109. strani 154-stranskega romana. Zdaj je eden pisatelj, drugi novinar – počasi, z distanco, oba je osebnostno oblikoval isti dogodek, oba sta zapečatena z mislijo na drugega … Namesto akcijskega ali detektivskega loka nastane psihološki roman in eksistencialistična mojstrovina, ki jo lahko postavimo ob Camusovega Tujca. Kdo sem? Katera travma me je oblikovala? Kakšen tip žensk iščem? Nihilist ali fatalist? Gazdanov je čudo, ki dodaja ruski literaturi novo dimenzijo. Poleg literarnih velikanov, ki so ustvarjali v Rusiji (Pasternak), teh, ki so jih v rodini prepovedovali (Šalamov), onih, ki so emigrirali in jih je svet sprejel z odprtimi rokami (Nabokov, Solženicin), je on emigrant, ki začne na Zahodu kot niče, si pridobi izobrazbo in omiko, a živi kot zahodni proletarec, ki začne pisati rusko zgodbo na način Zahodnjaka.

Knjiga, ki jo velja prebrati, četudi je ni v slovenskem prevodu.