Klemen Slakonja

Sicer pa vsak, ki se loti imitatorstva, začne z Janšo. To je gotovo najbolj imitiran slovenski lik, to je osnova. Tudi sam sem začel z njim.

Čeprav ima šele 28 let, je že dolgo eden naših najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov. Le kako ne bi bil. Vse televizijske oddaje, ki jih je vodil doslej, so bile predvajane v najuglednejših terminih. Vse so bile namenjene najširšemu občinstvu. Kljub temu ni prav nič zvezdniški. Nasprotno, v živo je zelo prizemljen, prijeten mladenič in vsakič, ko beseda nanese na zvezdništvo, mu postane kar malce nerodno. Pravi, da pač počne, kar ga veseli. Ustvarja televizijske oddaje in igra. Daleč največ kreativnosti pa mu trenutno dopuščajo imitacije znanih osebnosti, denimo Jana Plestenjaka, tria Eroike, Karla Erjavca, Branka Đurića - Đura ... in seveda tudi Janeza Janše, ki ga je februarja, tik pred padcem s položaja predsednika vlade, ovekovečil kot zagrenjenega, tarnajočega posameznika, ki ga nihče ne razume, zato kljub množičnim pozivom k odstopu vztraja na prestolu. Komad, v katerem je imitiral pojočega Janšo, je po vzoru globalnega hita Gangnam Style, pri katerem si je izposodil melodijo, poimenoval JJ Style. Po zaslugi interneta je postal velika viralna uspešnica in danes ga poznajo vsi, levi in desni, stari in mladi. »Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik,« na svojih zabavah več kot navdušeno prepevajo tudi šestletniki.

Ali kaj spremljate videoportal YouTube? JJ Style je samo v zadnjih dveh tednih doživel 18.000 novih ogledov.

Samo? (Smeh.)

No, v štirih mesecih, ki so minili od objave, jih je zabeležil že skupno 568.000. Verjetno se strinjate, da so to za slovenske razmere resnično nadpovprečne številke.

Tudi mene je odziv zelo presenetil. Moji videi so imeli v preteklosti na YouTubu največ 200.000 ogledov. Toliko jih je zbral denimo One Man Band Aid, v katerem sem leta 2012, ob izboru slovenske popevke za Evrovizijo, imitiral svetovno znane pevce, od Bona do Justina Bieberja in Lady Gaga. Tudi zato se mi je dolgo zdelo, da je to največji doseg, ki ga imajo lahko posnetki, ustvarjeni za slovensko televizijo, ki nato kot viralne objave zaokrožijo po internetu.

Slovenski rekorder na YouTubu je sicer Perpetuum Jazzile s pesmijo Africa, ki je dosegla kar 14 milijonov ogledov.

Godler in Artač sta z operno izvedbo Gangnam Styla dosegla več kot milijon ogledov, a oboji so s svojima nastopoma lahko nagovarjali širše, mednarodno občinstvo. In so ga tudi dosegli. Nam se to z JJ Stylom ni zgodilo. Vseeno gre za zelo slovenski skeč.

Komad je odpet v slovenščini, tematika je notranjepolitična, povrh vsega je še satirična ...

Ravno zato sem bil tako presenečen, da je bil odziv kljub vsemu odličen. Še toliko bolj, ker je pesem Gangnam Style, pri kateri sem si izposodil melodijo za JJ Style, svet obkrožila že nekaj mesecev prej, zaradi česar sem imel občutek, da delam nekaj, kar je bilo v tistem času že passé. V resnici smo z videom ujeli zadnji vlak.

Ker je Janša le teden dni po objavi odšel s položaja?

Morda smo pa ravno mi pripomogli k temu. (Smeh.) Ker je bil to seveda tudi komentar o dogajanju v državi. Le zakaj bi morala biti družbena kritika samo v rokah političnih komentatorjev? Satirični videospot zmore nagovoriti še toliko večjo množico, tudi tiste, ki političnih analitikov ne spremljajo. JJ Style znajo na pamet celo predšolski otroci.

Z JJ Stylom ste udarili v času, ko je protestniško gibanje, ki je terjalo odstop političnih elit, doseglo vrhunec … Ste si takrat rekli, okej, dogajajo se nam množični protesti, zato je čas, da tudi sam povem nekaj o njih? Kako pravzaprav nastajajo takšni videi?

Ko je v državi štala, je narod najbolj kreativen. Takrat nastajajo tudi najrazličnejši štosi. Ti so še najlepši del kriznih trenutkov, saj nam prinesejo vsaj kratkotrajno razbremenitev. Ta konkretni video je začel nastajati že štiri mesece pred objavo, ko so se pozivi politikom, naj odstopijo, šele začenjali. Na sprehodu s sinom sem si prepeval Gangnam Style. Saj veste, kako gre: »Hey, sexy lady.« In potem me je nenadoma prešinilo: »Hey, sexy JJ.« In ker so mi po glavi švigale številne zahteve protestnikov, se mi je zazdelo, da bi iz tega lahko kaj naredil. Usedel sem se na klop in si začel delati zapiske. Iz te iskrice je potem nastal komad, ki pa je bil zaradi pogodbenih obveznosti s TV3 Medias objavljen šele štiri mesece kasneje. Medtem se je dogajanje spreminjalo, zato sem moral besedilo kar nekajkrat spremeniti.

Ste ga zaostrili?

Ne vem, moram pogledati. (Vzame telefon in brska po zapiskih, dokler ne najde tistega z oznako 130.) Ko sem začel, je bila aktualna RTV-naročnina, pa sem jo pozneje črtal. V vmesnih različicah je bilo veliko več besed gotof in fertik. Med prvotnimi zapiski je tudi želja, da bi bil video čim bolj podoben tistemu, s katerim je Psy podkrepil Gangnam Style: da bi ga snemali v čolnih, na konjih, seveda na lipicancih. Ampak potem me je režiser Klemen Dvornik postavil na realna tla, da ni denarja. Na koncu smo video posneli na eni sami lokaciji, a smo skušali kljub temu ustvariti vtis, da ni povsem nizkoproračunski.

dMlG9REYnME

Še zdaleč niste edini, ki imitira Janšo. Pravzaprav je eden naših najbolj imitiranih politikov, podobno, kot je bil v preteklosti Janez Drnovšek ali pa je danes tudi Karl Erjavec. Kaj je tisto, kar imitatorje tako vleče k imitiranju politikov, pa tudi estradnikov? To, da osebe, ki obvladujejo javni prostor, prikažete takšne, kot bi bile, če bi z njih odpadla vsa piarovska navlaka? Da jih torej naredite resničnejše, iskrenejše, kot so v resnici?

Morda gre res za to. Sicer pa vsak, ki se loti imitatorstva, začne z Janšo. To je gotovo najbolj imitiran slovenski lik, to je osnova. Tudi sam sem začel z njim. Na prvem javnem nastopu v vlogi imitatorja, na proslavi ob zaključku gimnazije, sem seveda imitiral njega. Najpogosteje pa sem takrat imitiral svoje gimnazijske profesorje. Med odmori sem nastopal pred sošolci in bil, sodeč po njihovih reakcijah, uspešen. Na koncu so me sami profesorji prosili, naj jih imitiram. Prepustili so mi svojo mizo, sami sedli za mojo in se prepustili. (Smeh.)

Očitno so bili sposobni samoironije. Kaj pa politiki in estradniki?

Od politikov se ni oglasil še nihče. Estradniki pa so se odzivali, ko sem šele postajal prepoznaven po imitacijah. Fredi Miler je bil ogorčen, ker sem, ko sem ga imitiral v oddaji Piramida, ob tem dvignil roko in vprašal, ali grem lahko na vece. Rekel je, da on česa takšnega nikoli ne bi naredil. Povedal sem mu, da ga seveda nisem hotel prizadeti. Anžej Dežan mi je, potem ko sem ga imitiral v Hri-baru, rekel, da sem gibe zadel, glasu pa ne. Jan Plestenjak je rekel, da me je gledal na YouTubu in mi iskreno čestita. Siddharta pa me je po imitaciji njihovega pevca Tomija Megliča povabila na skupen nastop v oddajo As ti tud not padu. Takrat sva nastopila skupaj, kot dva Tomija.

Ko začnem izgovarjati besede tako, kot bi jih oseba, ki jo imitiram, se mi začnejo obrazne poteze kar same vleči v poteze te osebe. In tako ji postanem nekoliko podoben.

Sašo Hribar, eminenca imitatorstva pri nas, je pred leti v intervjuju za Mladino dejal, da so mu, ko je šele začel imitirati Janšo, lokalci v Grosupljem, od koder izvirata oba, Janša in on, zagrozili, naj neha, sicer mu bodo razbili gobec.

Zdaj so se očitno že navadili. Ker je tega ogromno. Tudi imitatorstvo v Sloveniji je v zadnjih letih dobilo pravi zagon. Res pa je, da smo vsi odraščali in se razvijali v performerje ob poslušanju Saša Hribarja in njegovega Radia Ga Ga. Sam sem ga poslušal skupaj z babico in bil fasciniran, kako lahko spreminja svoje glasove. Moj glas pa je takrat ne glede na to, koga sem poskusil imitirati, ves čas zvenel isto. Kakšen dialekt sem že ujel, a to je bilo tudi vse, ker takrat še nisem mutiral. Ko sem nekoč poslušal intervju s takratnim nadškofom Francem Rodetom na novomeški televiziji Vaš kanal, sem opazil, da ves čas ponavlja besedo ksenofobičen. Tolikokrat jo je ponovil tako specifično, da sem jo poskusil na isti način izreči tudi sam. Potem sem obnemel in si rekel: »O, šit!«

Je zvenela popolnoma isto?

Rode je še danes med tistimi, ki jih najraje imitiram. Potem sem poskusil Katanca, ki se je takrat zapletel v spor z Zahovićem. In tako je steklo … Pozneje sem na Radiu Energy v Krškem dobil dveurni tedenski termin, namenjen imitiranju. Ko je leta 2007 zaokrožil moj komad Meja/Granica, v katerem sem z glasovi slovenskih pevcev, od Kreslina do Alye in Denisa iz Game Over, komentiral problematiko slovensko-hrvaške veje, pa sem prišel v stik s Hribarjem. Najprej me je vprašal, koga znam imitirati. Odvrnil sem mu, da recimo Roka Kosmača. In že v naslednjem trenutku sem v radijskem etru v živo nastopal kot Rok Kosmač, ki se je prišel poklonit na pogreb Hribarjevega znamenitega lika, Angelce.

Yi1b1AiMXbw

Po nekaj nastopih me je Hribar priporočil Bojanu Krajncu, uredniku televizijske oddaje Hri-bar, in ta mi je dal priložnost, da vsak teden popolnoma samostojno pripravim imitacijo enega pevca, da torej spišem satirično priredbo njegovega komada, nato pa nastopim v oddaji, preoblečen v pevca, in pesem tudi odpojem. Prva je bila priredba komada Anžeja Dežana Plan B. Preimenoval sem jo v Hepatitis B. Čeprav smo šli kasneje vsak svojo pot, sem Hribarju in Krajncu še vedno neskončno hvaležen, da sta mi dala priložnost. Moja celotna televizijska zgodba izhaja iz oddaje Hri-bar.

Koliko časa potrebujete za imitacijo? Da naštudirate glas, obrazno in telesno mimiko, predvsem pa širši kontekst?

Ko začnem izgovarjati besede tako, kot bi jih oseba, ki jo imitiram, se mi začnejo obrazne poteze kar same vleči v poteze te osebe. In tako ji postanem nekoliko podoben kar sam od sebe. Čas, ki ga potrebujem za to, da zadenem posamezno osebo, pa je povsem nepredvidljiv. Rodeta sem zadel takoj, Janšo tudi. Nekatere druge, denimo tuje like, kjer sem se moral vživeti v tuji jezik in njegove dialekte, sem moral zelo študirati. Tako pri pevskih imitacijah, kot sta bila Bono ali Shakira, kot govornih, denimo pri Jamieju Oliverju ali Crocodile Hunterju. Slednjega sem delal za makedonsko turistično organizacijo in nisem bil prepričan, ali bo šlo. (Preklopi v avstralščino.) »But it just happened, mate.« Obstajajo pa tudi takšni, ki jih ne morem zadeti. Na žalost.

Zakaj imate imitatorji toliko težav s predsednikom države Pahorjem?

Z veseljem bi ga imitiral, a ga, žal, ne morem. Vsi imamo težave z njim, ker nima nekih glasovnih ali govornih posebnosti, kot jih ima recimo … (Svoj glas v trenutku spremeni v glas Karla Erjavca.) … kar stvari zelo olajša. (Spet preklopi v Klemna Slakonjo.) V dodatno pomoč so gotovo kontroverzne izjave, to, da oseba ni povprečna, dolgočasna. Potem pa do klika pride ali pa ne. Občutek za imitiranje je verjetno povezan z nekim posebnim posluhom, ki nima zveze s pevskim. Pri Erjavcu me je fasciniral tudi njegov pogled. Te široko odprte oči … (Široko razpre oči in stisne usta ter čisto zares postane tudi fizično podoben Erjavcu.) … ki tako gledajo v svet, da te prav povleče, da se lotiš njegove imitacije.

Kaj pa premierka Bratuškova?

Nje še nisem poskusil. Imitacije žensk so mi težje. Lotim se le tistih, pri katerih odkrijem neko glasovno specifiko. No, morda pa … (Malo pomisli in spregovori z besedami Alenke Bratušek, izrečenimi na televiziji CNN.) »We don’t need money. We just need time.«

Ko ste se prebili na televizijo, ste imeli »le« 22 let. Kljub temu so vam dali že takrat popolnoma proste roke. Morda tudi zato, ker je šlo za politično-satirično oddajo. Ampak oddaje takšnega tipa na nacionalki danes ni več. Kam je po Hri-barju in njegovem predhodniku, TV Popru, izginila politična satira?

Občutek imam, da satira na nacionalki ni zaželena. In za to mi je zelo žal. Sicer pa je imela satira tudi, dokler je obstajala, težave. Termin oddaje Hri-bar so neprestano prestavljali, doživela je več cenzorskih prijemov. Tudi sam sem doživel cenzuro, ko sem pripravil imitacijo Chrisa Martina, pevca skupine Coldplay. Naslov komada Viva la Vida (Živelo življenje) sem spremenil v Viva la Corrida (Živela bikoborba), besedilo pa priredil tako, kot da bi ga pel Janša. Takratni odgovorni urednik razvedrilnega programa je to ugotovil šele na dan snemanja, in čeprav smo imeli dogovor o prostih rokah, je nastal problem, ker je bila oddaja na sporedu dan pred začetkom volilne kampanje pred državnozborskimi volitvami leta 2011. A lahko to besedilo zdaj končno prvič javno predstavim?

Seveda.

(Zapoje celo pesem, ki jo objavljamo na koncu intervjuja.)

To je to. Posnetek so na koncu vseeno predvajali, a je bil poln piskov. Recimo tam, kjer sem omenil Janševo obvladovanje medijev. Pa tam, kjer sem omenil, da se Barbika izgubi v ogledalu, Janša pa se ne obremenjuje z videzom, in mu reče, da je lahko njegov firer.

Po tej izkušnji sem se vprašal, ali je še smiselno vztrajati. In ko sem pozneje sprejel ponudbo za vodenje oddaje Zadetek v petek na TV3 Medias, je bil moj pogoj, da imam pri vsebini povsem proste roke. Je pa res, da ima vsaka televizija svoje prednosti in slabosti. Produkcija na TV Slovenija je utečena. Mi pa smo skeče snemali v Sloveniji, studijski del oddaje pa v Beogradu. Enkrat na mesec smo v enem samem vikendu posneli štiri oddaje. Seveda smo morali tja odpeljati tudi vse goste. K sreči so vsi privolili.

93WBAPHZ2kQ

Gledalci v studiu so bili pa domačini, kajne? Zdelo se je, da so se razživeli le, ko se je vsebina dotaknila njihovega govornega območja.

Seveda bi bil odziv drugačen, če bi goste poznali, sploh pa, če bi razumeli, kaj se pogovarjamo. Tako pa je bilo ključno vprašanje, kdaj bo malica. Če bomo oddajo nadaljevali, bi si želel, da se snemanja udeležuje slovensko občinstvo. TV3 Medias ima po dogovoru z beograjskim Pinkom na voljo super studio. Ko sem ga videl, sem si rekel, evo, v takšnem studiu pa bi delal. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem sploh šel v ta projekt.

Boste oddajo nadaljevali?

Gledanost oddaje je bila z vidika TV3 Medias solidna. A generalno gledano so bili to slabi rezultati. Res pa je, da je oddaja štartala v obdobju, ko je slovensko večerno televizijsko razvedrilo doživelo preporod. Ob petkih so bile na sporedu kar tri razvedrilne oddaje domače produkcije. Česa takšnega nismo doživeli nikdar prej. In najverjetneje tudi ne bomo nikdar več. Polovice novih oddaj v naslednji sezoni najverjetneje ne bo več. Če ne v naslednji, pa v sezoni za to.

Očitno bodo še dolgo na prestolu resničnostni šovi. Kljub temu da jih je veliko, se jih ljudje ne naveličajo. Satirično navdahnjenih oddaj in šovov pa se.

Ta oddaja ni bila prva, s katero ste nagovarjali najširše občinstvo. Začeli ste z NLP, ki sta jo s Tjašo Železnik podedovala od Lada Bizovičarja in Anje Križnik Tomažin. Nedeljsko popoldne je bilo takrat termin, ko smo vsi sedeli pred televizijskimi ekrani. Bil je prime time, primerljiv večernemu.

Voditelj te oddaje sem postal, potem ko sem imel za seboj le nekaj nastopov v oddaji Hri-bar. Seveda sem omahoval, a na koncu sva s Tjašo kljub vsemu stopila v velike čevlje, ki sta jih nama zapustila prejšnja voditelja. Oddajo sva skupaj vodila leto in pol in takrat sem se naučil, kako televizija sploh deluje. Mnogi so mi sicer odsvetovali, da grem v ta projekt. Predvsem zato, ker sem bil takrat še študent igre na AGRFT in bi se, po njihovih besedah, lahko zaklal v gledališkem smislu. Če bi se namreč slabo odrezal kot televizijski voditelj, potem bi si vrata zaprl povsod – na televiziji in tudi v gledališču, kjer bi me gledalci ne glede na vlogo lahko videli le še kot televizijskega voditelja, in to slabega. Kljub pomislekom se je odločitev na koncu izkazala kot pravilna. Zaradi te izkušnje sem hitreje prišel do službe v gledališču, v SNG Drama Ljubljana. Hitreje pa sem prišel tudi do večjih televizijskih oddaj, ki sem si jih res želel delati.

Kako naporno je skrbeti za razvedrilo širokih ljudskih množic? Kje so tiste meje, do katerih lahko še vztrajate pri svojih načelih, oziroma kako hitro morate poklekniti pod pritiskom komercializacije? Verjamem, da so oddaje, denimo, s pevci, ki nastopajo na veselicah, zelo gledane, ampak gotovo s tem tudi izgubljajo del občinstva, vsaj tistega zahtevnejšega …

Včasih moraš tudi poklekniti. Včasih koga gostiš samo zato, ker ti lahko prinese večjo gledanost. V končni fazi se v Sloveniji zelo hitro obrne krog gostov, ki jih je užitek gostiti in te tudi osebno zanimajo in ti veliko dajo. Sicer pa ne glede na to, kaj narediš, nikoli ne boš prepričal vseh.

Navade televizijskih gledalcev se močno spreminjajo. Televizijo danes gledajo predvsem starejši, delež mladih pa je vse manjši, saj ne pristajajo na to, da bi jim življenje krojil vnaprej zakoličen televizijski program. Res je sicer, da vse večjo veljavo dobivata »televizija na zahtevo« in brskanje po spletnih arhivih televizijskih postaj, a zdi se, da je televizija danes kljub vsemu vse bolj medij starejše generacije.

Morda bo televizija, kot jo poznamo danes, sčasoma izumrla. Sam si že zdaj zelo prizadevam za to, da je moj televizijski program čim bolj prijazen do interneta. To pomeni, da po predvajanju oddaje na televiziji čim več vsebin objavimo na internetu. Ker TV3 možnosti, da bi vsebine nalagali na njihov videopredvajalnik, žal ni imel, smo jih začeli nalagati na YouTube, čeprav še zdaleč ne vsega, kar smo posneli. Ko smo začeli, sem imel 600 sledilcev, zdaj jih imam 15.600. Gotovo je prihodnost v internetu. In gotovo je treba posebno pozornost namenjati mladim. Moje oddaje so resda namenjene najširšemu občinstvu, a ciljno občinstvo so predvsem mladi, posledično pa tudi starejši.

Kakšna bo po vašem prihodnost televizijskega razvedrila?

Očitno bodo še dolgo na prestolu resničnostni šovi. Kljub temu da jih je veliko, se jih ljudje ne naveličajo. Satirično navdahnjenih oddaj in šovov pa se. Oziroma več, ko jih je na sporedu, bolj vsem po vrsti upada gledanost, ker gledalci morda ravno zato, ker so si podobni, na koncu ne gledajo niti enega. Če slišijo, da se je zgodil kak presežek, ga pozneje poiščejo na internetu.

Bi se lotili oddaje, ki bi jo bilo mogoče gledati samo prek interneta?

Z veseljem. Vprašanje je le, kdo bi jo financiral.

Poleg televizijske imate seveda tudi gledališko kariero.

Morda pa sem nekje globoko v sebi pravzaprav pevec. Glasba mi pomeni veliko in z leti vse bolj ugotavljam, da je najverjetneje moja gonilna sila. A nimam se za pevca, saj nisem pevsko izobražen. To se mi zdi v času, ko je vsaka mis Slovenije, ki zapoje en komad, že pevka, še toliko bolj pomembno poudariti. Prav tako se nimam za humorista ali stand-up komika. Sem televizijski voditelj in igralec. Oboje lahko podkrepim s svojo izobrazbo in dosedanjim delom.

Pred leti ste v muzikalu Pomladno prebujenje združili oboje, igranje in petje.

Prvo takšno priložnost sem pravzaprav dobil že na akademiji, ko smo se v diplomski produkciji lotili muzikala Beraška opera. Na akademiji sem imel tudi sicer zelo rad ure petja, na katerih smo obravnavali različne žanre in obdobja ter njihove geografske specifike in to izobraževanje kronali z muzikalom. Takrat sem začutil, da mi je ta žanr zelo blizu. Če bo priložnost, bi se želel kdaj v prihodnosti tudi izobraževati na tem področju. Ker pa zdaj nimam časa za študij v tujini, se učim po svoje. Hkrati se tudi razmere pri nas spreminjajo. Do nedavna nismo imeli tradicije muzikala, potem pa jo je začelo razvijati denimo Mestno gledališče ljubljansko. Tudi muzikal Pomladno prebujenje je bil del tega procesa. Naši muzikali sicer še niso na ravni tujih, kjer lahko z odprtimi usti samo strmiš ob vizualni, koreografski in pevski dovršenosti, a ne vem, zakaj ne bi bile takšne produkcije v prihodnosti mogoče tudi pri nas.

Ker dobro poznate oba medija, gledališče in televizijo, gotovo lahko potegnete ključne vzporednice in razlike med njima.

V gledališču se je treba vsake vloge lotiti drugače. Vse je odvisno od vizije režiserja, pa tudi od žanra. Na televiziji imaš bolj proste roke. Vsaj v mojem primeru je tako. V zadnjih letih mi je uspelo, da sem si izboril tak status, da lahko delam, kar želim. Zato na vprašanje, zakaj sploh delam tudi za televizijo, vedno odgovorim, da zato, ker jo poleg gledališča nujno potrebujem, ker lahko tam v celoti izživim svojo kreativnost. Saj jo izživim tudi v gledališču, vendar ne toliko kot na televiziji.

V zadnjih letih smo vas videli že v številnih gledaliških predstavah, od Barčice za punčke do Hamleta in Misterija Buffo, a se zdi, da na pravo priložnost kljub vsemu še čakate. Že prej ste omenili, da so vam v času študija mnogi odsvetovali televizijsko kariero. Ali je možno, da na veliko vlogo še vedno vendarle čakate tudi zato, ker ste prepoznaven televizijski obraz? Da ste po eni strani tisti, ki lahko v gledališče pritegne dodatno občinstvo, po drugi pa tisti, v katerem bi občinstvo morda lahko videlo samo Klemna Slakonjo in ne tudi vlog, ki bi se jih lotili?

Ne verjamem, da gre za to. Mislim, da gre predvsem za to, da mladi igralci pač čakamo na svojo priložnost. Pa saj sem že imel tudi večje vloge, denimo v Ljubezni in državi, ki jo je režiral Dragan Živadinov, v Misteriju Buffo imamo vsi precej enakovredne vloge … res pa je, da nekateri režiserji raje izberejo preverjene igralce. In naše gledališče, ljubljanska Drama, ima odličen igralski ansambel.

Televizijske oddaje so vam za zdaj prinesle tri viktorje, ki sta vam jih namenila tako občinstvo kot stroka. Slednja je nazadnje izpostavila vaš angažma v oddaji Misija Evrovizija.

Prvega so mi podelili za obetavno medijsko osebnost. Nominiran sem bil dvakrat, a prvo leto so ocenili, da bolj obeta Lili Žagar. Zanimivo je, da sva pozneje postala neposredna konkurenta. Sam sem na nacionalki vodil Misijo Evrovizijo, ona pa v istem terminu na komercialni televiziji Kmetijo. Moja oddaja je imela sprva v primerjavi s Kmetijo zelo slabo gledanost. Pozneje pa se je kar prijela in nam prinesla tudi viktorja za najboljšo zabavno oddajo. Potem ko je bila bitka talentov končana, sem si sicer rekel, da me nikoli več ne bodo prepričali, da bi vodil evrovizijsko oddajo …

Saj ne gre le za vodenje. Med Misijo Evrovizijo smo slišali pozive, da bi bilo še najboljše, če bi namesto katerega od neznanih mladih pevcev, ki so se borili za nastop na Evroviziji, tja raje poslali vas, ki ste performer, znate peti, sami delate komade, znate komunicirati z občinstvom … Ste kdaj razmišljali o tem?

Po vseh teh namigovanjih sem začel o tem dejansko razmišljati. Priznam, mika me, da bi si evrovizijski spektakel ogledal ob blizu. Tudi kot nastopajoči. Vprašanje pa je, s čim bi se lahko predstavil. Moral bi se lotiti nečesa, kar bi se prijelo. Ne bi mogel samo narediti komada, iti tja in videti, kaj bo.

Priznam, mika me, da bi nastopil na evrovizijskem spektaklu. A moral bi se lotiti nečesa, kar bi se prijelo. Ne bi mogel samo narediti komada, iti tja in videti, kaj bo.

Eurosong v živo vseeno spremljata večdesettisočglava množica gledalcev v dvorani in milijarda televizijskih gledalcev.

No, zdaj me bo pa še čisto zares prijelo, da bi začel delati na tem! Na nečem, kar bi pritegnilo ciljno občinstvo. Vprašanje je, kaj pritegne občinstvo. Gotovo je to zmes vsega – pesmi, nastopa in nujno tudi dobre režije. Če kamere ob nastopu v živo niso postavljene tako, da lahko poveš svojo zgodbo, je to zamujena priložnost. Vseeno je del besede Evrovizija tudi vizija. Pomembno je tudi, kaj vidimo. Pa to ne pomeni, da potrebuješ kup ognjemetov. Potrebuješ pa logično zgodbo. In seveda promocijo.

Promocijski vidik sem imel zelo v mislih, ko sem v vsaki oddaji Misija Evrovizija imitiral svetovno znane tuje pevce in prirejal besedila njihovih pesmi tako, da so govorila o lepotah Slovenije. Upal sem, da bo to pritegnilo pozornost gledalcev v tujini, da bi tako sploh opozorili na nas, da bi tako spoznali naše tekmovalke, predvsem pa sem želel našo končno zmagovalko Evo Boto približati občinstvu, mu jo s tem prikupiti in ji posledično pomagati zbrati več glasov … to je bil moj načrt. Žal neuspešen. Na koncu smo bili predzadnji. Letos smo bili celo zadnji. Pa to ni krivda Eve Boto ali Hannah Mancini. Pomembna je tudi prej omenjena režija in predvsem promocija v finančnem smislu, a kaj, ko denarja ni. A če želiš, da te opazijo, moraš zagotoviti vsaj neki vložek. V nasprotnem primeru je glede na to, koliko trošijo druge države, vse skupaj nesmiselno.

Imitirate vse več tujcev, vas tujina mika tudi v tem smislu?

V Sloveniji prej ali slej prideš do točke, ko se vprašaš, kaj še lahko dosežeš v televizijskem, performerskem smislu. Čeprav se mi še zdaleč ne zdi, da sem dosegel vse, včasih dobim tak občutek, kot da sem zadel ob steno, za katero je še nekaj. Vprašanje je le, kako priti na drugo stran. Vse je seveda odvisno od tega, iz katerega materiala je stena. Morda pa je iz kartona in bi jo bilo treba samo malo frcniti.

O tem sem začel prvič resneje razmišljati, ko sem se lotil imitacij tujih pevcev za Misijo Evrovizija. In potem ko sem za TV3 Medias delal imitacije Jamieja Oliverja, doktorja Housa, Hugha Hefnerja … mi je postajalo vedno bolj všeč, da imitacije delam v drugem jeziku, da moram vanje vložiti še več truda kot v slovenske. To mi je postal nov izziv. Iz tujine sem za zdaj dobil eno ponudbo.

Kaj pa tisti cilji, ki se zdijo za zdaj še nedosegljivi? Je to morda tudi slovita ameriška oddaja Saturday Night Live?

Točno to oddajo sem imel v mislih, ko sem govoril o steni. Če sem se kot mulc videl v oddaji Hri-bar, zdaj, ko delam v angleščini, čutim podobno glede oddaje Saturday Night Live. Vprašanje pa je seveda, kako priti tja. No, isto vprašanje sem si zastavljal tudi, preden sem prišel do Hri-bara. Morda pa potrebujem samo neko odskočno desko, nekaj takšnega, kot je bil v domačem kontekstu Hri-bar ...

Hrvaški stand-up komik Ivan Šarić je nedavno posnel video, v katerem je Jona Stewarta, voditelja ameriške satirične oddaje The Daily Show, prosil, naj ga vzame v službo. Službe sicer ni dobil, je bil pa video zelo odmeven, obkrožil je svet ter si prislužil objavo v ameriškem Huffington Postu in številnih drugih tujih medijih.

No, morda pa bi za začetek zadoščalo nekaj takšnega. (Smeh.)

Vam je zdaj žal, da JJ Styla niste naredili tudi v angleščini?

Ne. No, glede na to, da je Janša zaradi zadeve Patria zdaj aktualen tudi na tujem, je bila to morda res zamujena priložnost. (Simultano začne prevajati komad v angleščino z grosupeljskim dialektom.) »Parliament is falling apart, but I’m your president.« Sem pa takrat, ko je Psy objavil svoj zadnji videospot, razmišljal o nadaljevanju. Tisti, ki so videli videospot, se bodo gotovo strinjali, da bi bil njegov glavni junak gotovo lahko tudi Janez Janša.

Viva la Corrida
(Živela bikoborba)

Priredba pesmi Viva la Vida (Živelo življenje) skupine Coldplay, ki jo je Klemen Slakonja leta 2011 za oddajo Hri-bar prepesnil tako, kot da bi jo pel Janez Janša. Priredbo so objavili, a so številne dele besedila takrat prekrili s cenzorskimi piski. Na njegovo željo ga tokrat prvič objavljamo v celoti.

I used to rule the world,
sheep would rise when I gave the word.
Now in the morning I weep and moan,
want all the sheep I used to own.

I used to control the press,
feel the fear, they were kissing my ass,
listen as the crowd would sing:
»Now the old king is dead!
Long live the king!«

One minute I held the key,
next the doll just took it from me.
By the way, I'm not the »J« from the documents,
I'm the only Patria's friend, a Patria man!

I hear Jerusalem bells are ringing,
Roman catholic choirs are singing.
The self tanning lotion is Barbie's shield,
I don't even need a hair in the battlefield.
These are your assumptions, they are insane,
you say that once I won there was never,
never an honest word,
well I am still loved by my herd.

Now there's a wicked and wild wind.
New guys are trying to step in -
The mayor Jay-Z with two naughty kids,
and my Brutus who I fed with my tits.
Revolutionary fate brought me a chance on a silver plate.
They're all just puppets on a lonely string,
wouldn't you rather have a puppeteer for your king?

Ooooooooooooooo,
oooooooooooooooo!

I hear Jerusalem bells are ringing,
Roman catholic choirs are singing.
Barbie loses himself in a mirror,
I don't care about looks, I can be your führer.
Well, these are your assumptions, they are insane,
I know Saint Peter will call my name.
Always an honest word,
maybe just some innocent political dirt.
Always an honest word,
put on a »I love J.J.« shirt.

dMlG9REYnME

xaonY26iPok

iBqDCJW7SHk

Yi1b1AiMXbw