Jovan Nikolaidis: Valdinos: povesti

Med mitom in prozo

Valdinos je zaliv ob črnogorski obali in njegova prepišna lega ga na tem burnem in zgodovinsko turbulentnem območju Balkana skozi zgodovino izpostavi marsičemu; takšnim in drugačnim okupacijam in osvoboditvam, gobavcem, v mestu se dogajajo vse do trenutka, ko ga izbere za svoj domicil vojska, tako rekoč sovražna bolj kot vse poprej, vse mogoče stvari.

Ki jih kronist in pripovedovalec, skrit za vsevednostjo, s katero nas pretika skozi različne zgodbe in usode, pripoveduje v različnih žanrih, v različnih približkih prepoznavne tradicije; enkrat gre skoraj za kroniko, drugič za skoraj kritični realizem, kadar govori o ribičih dinamitaših ali o punci, ki gre kot da pospravljat k bogatemu gospodu, v resnici pa je vse skupaj ena sama polucija, tudi socialna, slutimo. Zna se razvneti ob talentiranem slikarju in njegovi zvezi s poročeno tujko, ki pride s turističnim tropom in pragmatičnostjo odstavljene samice, zna biti preroški, kadar recimo lokalnemu vodji oprta karizmatičnost in ta govori o soncu kot edinem vladarju, kadar bredejo literarne osebe po poganstvu, ker je krščanstvo prebivalce izločilo in razočaralo.

Vendar kot da niso v ospredju zanimanja zgodbe, temveč odnos do zgodovine in kronotopa, zaliva Valdinos skozi različna obdobja, od katerih so ta zadnja očitno najbolj brezbožna, in vero zamenja približek umetnosti kot tisto najvišje. Nikolaidis kot da želi preizkusiti tisto calvinovsko prozno držo, ko v romanu Če neke noči popotnik preigra različne nastavke žanrov in vsakega od okruškov v ključnem trenutku prekine; kuri bralca in ga tik pred dokončanjem pomrzne. Valdinos je tako pravzprav edini povezovalni element teh zgodb, posejanih v različna obdobja, niti ne ključna za zgodovino; bolj gre za usode posameznikov, za prelome med njimi, za ponekod tudi čudne in muhaste preobrate v odnosih. Vendar ne v smislu kakšnega globljega psihološkega uvida ali absurda, v tem je pisava tradicionalna; bolj je na delu (postmodernistična) želja po očaranju z možnostmi zapletov, ki jih ponuja preteklost – in prozna tradicija. Ko že skoraj obupamo nad tem, da bi prepoznali avtorsko intenco, nam jo potem razgali v zaključni besedi, kjer je veliko govora o črnogorskem jeziku in literaturi, manj pa o samem romanu, v kolikor ni ta prepoznan kot skoraj manifest, kot klica in temelj neke nove črnogorske samozavesti, kakor se kaže v literaturi. In kot da hoče literaturo pregnesti z novim, kot da bi jo morali na novo vpisati na zemljevid literatur.