Prof. dr. Božidar Jezernik: »Lahko pa si v kavarni naročil ruski čaj in so te kot stalinista poslali v taborišče«

V Dachauu so nacisti poskušali iz komunistov napraviti dobre nacionalsocialiste, na Golem otoku pa so komunisti iz slabih komunistov hoteli napraviti dobre komuniste.

Dokler je živel Josip Broz - Tito, je bil Goli otok tabu. Ko je eden najvidnejših poljskih intelektualcev Adam Michnik prebral knjigo prof. Božidarja Jezernika Goli otok – Titov gulag, je bil šokiran. Tito je pred letom 1989 veljal za čisti zgled antistalinista, ki se je junaško uprl Stalinu. Nič pa niso vedeli o njegovem režimu, okrutnih mučenjih in teptanju človeškega dostojanstva, ki so jih izvajali na Golem otoku v imenu spopada s Stalinom. V Jugoslaviji je od konca štiridesetih čez noč poniknilo okoli 20 tisoč državljanov, ki so končali v taborišču na severnem jadranskem otoku. V trpinčenju, poniževanju, šikaniranju in pomanjkanju so preživeli tudi po nekaj let, ko so jih izpustili, pa so morali podpisati, da o tem ne bodo nikoli spregovorili. Vse do Titove smrti je bila tema komunističnega taborišča prepovedana. V osemdesetih letih so izšli najprej romani Branka Hofmana Noč do jutra, Igorja Torkarja Umiranje na obroke in Antonija Isakovića Hip 2. Leta 1987 je David Tasić začel v Mladini prvi objavljati pričevanja preživelih Golootočanov, v devetdesetih pa so začele izhajati knjige spominov (Radovan Hrast, Čas ki ga ni, idr.) in znanstvene študije. Toda potem se je dogodila nova amnezija – v najnovejših zgodovinskih delih pod temo Goli otok najdemo pojem Informbiro, ki pozornost preusmeri na Titov junaški upor Stalinu, učenci v šolah pa o tem komunističnem gulagu ne izvedo praktično nič. Prof. Božidar Jezernik, avtor pronicljivih etnoloških del o vsakodnevnem življenju v koncentracijskih taboriščih in o mitologijah Balkana, je v svoji zadnji knjigi podrobno razčlenil, kakšno usodno vlogo je imel Goli otok tako v svojem času kot v nadaljnjih desetletjih, ko je še naprej oblikoval in še vedno oblikuje mentaliteto družbe.

Kako se je začelo: so najprej začeli vsepovprek preganjati informbirojevce ali je najprej partijski vrh sklenil, da so v državi informbirojevci in jih je treba začeti preganjati?

Najprej je bila ideja, Titova odločitev. Potem ko je Titov režim takoj po vojni obračunal z oboroženo opozicijo, kot so bili domobranci, ustaši in drugi, je prišel obračun z opozicijo drugih političnih strank, nato s katoliško cerkvijo, na koncu je ostala samo še notranja opozicija. Treba je bilo obračunati še s poslednjimi, ki niso avtomatično pritrjevali Titovemu vodstvu. To se je počelo še pred letom 1948.

To ni povezano s konfliktom s Sovjetsko zvezo.

Ne, če ne bi bilo Informbiroja, bi si izmislili kaj drugega. To se je dogajalo že v tridesetih letih, ko je bila komunistična partija majhna in ilegalna organizacija. Kaj je bila tema sestankov ilegalnih partijskih celic? Prva točka je bila konspiracija, kje in kako se skrivati, druga točka pa je bila kritika in samokritika, obračun v lastnih vrstah in izključevanje iz partije. S tistim, ki je postal predmet kritike, so znali grdo obračunati. Najhujša kazen je bila izključitev iz kolektiva, kar je bilo za tiste, ki so bili praktično zunaj družbe, izredno težko. Iskanje notranjih sovražnikov, iskanje teh, ki niso bili na pravi liniji, je bila stalna Titova praksa očiščevanja že od njegovega prevzema partije konec tridesetih let.

Na Golem otoku je bilo neverjetno veliko predvojnih komunistov in španskih borcev. Dragutin Gustinčič, ki je bil eden od ustanoviteljev komunistične partije v Sloveniji, potem Mirko Košir, ki je vodil slovensko komunistično partijo pred letom 1937. Koširja, ki je leta 1940 kot komunist povzdignil glas proti sovjetskemu napadu na Finsko, so ob prihodu na Goli otok drugi taboriščniki pobili. Čim uglednejši je bil novinec, tem bolj so ga poniževali ob prihodu. Na Golem otoku so se znašli intelektualci Möderndorfer, Osvald in Jurančič, kateremu posvečam knjigo. Na Golem otroku je šest let preživel človek, ki je organiziral razorožitev italijanskih vojakov v taborišču na Rabu leta 1943. S skupino taboriščnikov mu je uspelo razorožiti 2000 italijanskih vojakov, krona tega pa je, da pri tem niso likvidirali niti enega vojaka. Primerjajmo to z osvoboditvijo Dachaua. Ko se Američani prišli v Dachau, tam ni bilo več esesovcev, ti so pred tem zbežali in za stražarje postavili pobiče, stare 16 let, toda Američani so postrelili vse po vrsti. Na Rabu pa niso likvidirali niti enega, to dejanje nima primerjave v svetovni zgodovini.

Če hočeš v nekem okolju razširiti strah, ne smeš eliminirati prve lige, ampak od nje navzdol. Ljudje se s takimi žrtvami lažje identificirajo.

Kako je predvojni komunist in junak antifašizma prišel na Goli otok?

Ko so ga aretirali, je bil celo pomočnik prosvetnega ministra, kar govori o Jugoslaviji kot pravni državi. Bil je tudi zvezni poslanec in imel poslansko imuniteto. To so spoštovali, a tako, da so ga imeli eno leto zaprtega pod drugim imenom. Potem so ga na sodišču obsodili zaradi poskusa ilegalnega prehoda čez mejo, teh sodb ne moreš resno jemati.

Kaj je bil razlog, da so ga zaprli?

Bil je preprosto eden starih komunistov, ki se jih je nova garda komunistov želela znebiti, Kardelj in Kidrič sta hotela imeti popolno avtoriteto, stara garda komunistov jima je bila v napoto. Kardelj je govoril, da je bila slovenska komunistična partija ustanovljena na Čebinah leta 1937, Jurančič, Košir in drugi stari komunisti pa so bili živ dokaz, da je partija delovala že pred Kardeljem.

V primerih Gustinčiča, ki je bil dekan Ekonomske fakultete, Koširja, ki je vodil slovensko partijo v tridesetih, Jurančiča, ki je bil pomočnik ministra, bi dvomili, da so jih agenti Udbe prosto zapirali, ne da bi dobili ukaz z vrha.

Kako je Kardelj denimo naročil, da so zaprli Mirka Koširja ali Dragutina Gustinčiča, tega ne boste nikoli izvedeli, saj ni pisnih dokumentov, povelja so bila ustna.

Jurančič je bil vsaj formalno eden redkih, ki je prišel na Goli otok kot obsojen, resda na farsičnem procesu z obtožbo, da je hotel pobegniti v tujino, nekatere so pripeljali na Goli otok le na podlagi policijske aretacije.

Ne le to, Goli otok je deloval tudi na tiste, ki jih niti niso zaprli. Sin ruskega emigranta, ki je v Jugoslavijo pribežal po oktobrski revoluciji, je konec štiridesetih postal sumljiv samo zato, ker je bil ruskega rodu. K njemu so poslali provokatorja, da bi ga spodbudil, da bi povedal kaj spornega. Rekel je samo to, da so tako težki časi, da bo treba držati gobec. In poslušajte, zaradi tega ga je Udba nadzorovala do sedemdesetih let, več kot dvajset let.

Če ni bilo jasno predpisanih deliktov, kako so nabirali informbirojevce, je šlo za odprt lov policijskih agentov?

Ne, najprej je bila Titova odločitev, oblastniki so predvideli približno število zagovornikov Informbiroja po posameznih republikah, nato pa je republiška oblast izvedla aretacije. Informbirojevce so morali najti po celi Sloveniji. Če bi jih našli samo v Ljubljani, ne bi šlo, morali so jih najti tudi v Mariboru in enakomerno po republiki. Če lokalni rajoni ne bi našli nikogar, bi sami postali sumljivi. Najprej so bile kvote, potem pa so ljudi zapirali zaradi najrazličnejših razlogov. Takih, ki bi vpili »Živel Stalin!«, je bilo zelo malo, zato so poleg starih komunistov, ki so se jih želeli znebiti, zapirali tudi duhovnike in prozahodno usmerjene. Na seznamu obsojenih v Sloveniji sem naletel na precejšno skupino ljudi z albanskimi priimki. Lahko si razlagamo tako, da Albanci niso imeli veliko sorodnikov ali teh, ki bi zanje posredovali, pa so zato z njimi napolnili manjkajoče kvote. Na Golem otoku jih je končalo okoli tisoč, točnih številk ni. Eden največjih prostalinističnih ideologov, kot je bil Boris Ziherl, pa sploh ni bil preganjan kot informbirojevec.

Je na Golem otoku končal sploh kdo iz prve partijske lige?

Ne, mislim, da je to posledica postopka vzpostavljanja strahu. Če hočeš v nekem okolju razširiti strah, ne smeš eliminirati prve lige, ampak od nje navzdol. Ljudje se s takimi žrtvami lažje identificirajo. Najbolj idealni niso ministri, ampak njihovi pomočniki, kar prinaša sporočilo: bodi še tako visoko, te lahko »čopnemo«. Če bi prijeli najvišje …

… bi se množica lahko celo privoščljivo veselila.

Seveda, še kako res. Poanta preganjanja informbirojevcev je bila poleg specialne prevencije in odstranjevanja predvojnih komunistov tudi posebna prevencija, kot je vbijanje strahu v ljudi. To je primer državnega terorizma.

Ali bi lahko kvantitativno opredelili strah, ki ga je po državi razširilo preganjanje informbirojevcev?

Poglejte, ko so na začetku sedemdesetih na tedanji FSPN – zdaj FDV – iz pedagoškega procesa izključili štiri profesorje, ki so bili od takrat tam zaposleni kot raziskovalci: kakšen učinek je imelo v Sloveniji? V bistvu se jim ni zgodilo nič posebej hudega. Moram reči, da bi mi zdajle celo godilo, če bi me za par let umaknili iz pedagoškega procesa in dali na neki inštitut. Takrat pa so vsi ljudje vedeli, da se to lahko vsakomur zgodi, vendar ni nujno, da se bo končalo tako neboleče. Da je tam nekje Goli otok, ki se lahko spet odpre za nadaljnjo uporabo. Skratka, strah pred Golim otokom je deloval vse do osemdesetih let. Spomnim se, da sem se leta 1983 pogovarjal z gospodom Jurančičem in njegovo ženo in ju vprašal, ali lahko uporabim njune pripovedi. Rekla sta, da ne, ker da sta se zaobljubila, da o tem ne bosta govorila. Mislim, da vzrok ni bila obljuba, ampak strah pred posledicami. V rokah mi je ostal papir z njuno zgodbo, za katero sem sodil, da mora v javnost. In sem o zadevi povprašal sodelavca, ki je bil član skupine 25 poslancev. Rekel mi je: Božo, pa saj tebe bodo še zaprli. Še leta po tem sem se ponoči, kadar je zaropotalo pred hišo, prestrašil, čakajoč, ali bodo potrkali pri meni na vratih. To je bilo še v prvi polovici osemdesetih.

Titov teror prek »Golega otoka« je bil v bistvu rešitev za njegov partijski režim v času, ko so državo blokirali Rusi, ko so bili z Zahodom pretrgani stiki in je bilo gospodarstvo v kolapsu.

Ne samo to, v letih 1987/88 sem bil na postdoktorskem študiju v Londonu, kjer sem v knjižnici našel številne Djilasove knjige. V eni od njih sem našel pojasnilo, da je bila beseda »samoupravljanje« prvič uporabljena in preizkušena na »Golem otoku«. Tam se je vzpostavil sistem, ki je potem vladal v vsej državi.

Kako se je to kazalo?

Za žico sploh ni bilo nobenih miličnikov ali udbovcev, toda udbovci so vse regulirali. Ne samo, da so vedeli, kaj vse se tam počne, ampak so tudi regulirali, koliko so se taboriščniki med seboj pretepali, koliko in kako so bili kaznovani. Vse to so taboriščniki počeli samoupravno, ampak po prejšnjem naročilu uprave. Ravno tako, kot je mestni komite zveze komunistov v sedemdesetih sklenil, kaj je treba sprejeti na sestanku delavskega sveta v podjetju, in so to potem delavci samoupravno sprejeli.

Zapornika izpustijo iz zapora, potem ko se mu izteče kazen. Je bil to tako tudi na Golem otoku?

Nekateri so bili poslani za določen čas, vendar to ni bilo nujno. Ko je čas kazni pretekel, so mnoge brez podaljšanja kazni še naprej držali v taborišču. Takih primerov sem našel precej; človek je bil tja poslan za dve leti, ostal pa je štiri.

Toda če si enkrat odslužil kazen in odšel z Golega otoka, si bil svoboden?

Niti najmanj. Ko si odšel, si praviloma šel najprej prostovoljno v delovno brigado. Še pred odhodom z Golega otoka si moral podpisati izjavo, v kateri si se moral zavezati, da boš sodeloval z Udbo. Z njo si moral sodelovati, saj so ti določali, kdaj in komu se moraš javljati.

V učbenikih Golega otoka ne najdete, tudi zgodovinarji se z njim ne ukvarjajo. Na Hrvaškem razmišljajo, kako bi tam naredili zabavišče, samo da bi izbrisali spomin. Goli otok je tema, kjer je edini interes, da se ta prepusti pozabi.

O čem pa si moral poročati?

O tem, kaj govorijo in počno tvoji kolegi in prijatelji. So pa morali tudi tvoji prijatelji in kolegi početi isto. Udba je imela informacije v stereotehniki, tako da bi recimo o najinem pogovoru dobili poročilo tako od mene kot od vas. Do kdaj je to delovalo? Sredi osemdesetih let so v JLA v Ljubljani začeli obsojati albanske častnike. Eden od njih, ki je bil takrat kapetan prvega razreda, mi je pripovedoval o tem. Nekega dne je dobil zapoved, da naj se namesto na delovno mesto zglasi v mestni komandi. Peljali so ga v sobo, kjer so bili miza, stol, papir in svinčnik, ter mu rekli, naj piše. Ko je šel ob treh domov, so ga vprašali, kaj je napisal. Odgovoril je, da nič, ker ni vedel, kaj naj piše. Odvrnili so mu, naj naslednjič piše o vsem od svojega rojstva. Tja je potem hodil dva, tri mesece in je napisal marsikaj. Med drugim, da je bil že dojen z albanskim nacionalizmom, ker je bil že na njegovi zibelki narisan albanski orel. Poznate še koga na svetu, ki se spomni svoje zibelke? Seveda ni pisal samo o tem, na podlagi njegovih pričevanj je bilo nato obsojenih kar precej njegovih albanskih rojakov z akademije in iz vojske. Ta pričevanja so bila približno enak konstrukt kot orel na zibelki. Povedal mi je, da je bilo zanj najhujše to, da je kot Albanec verjel, da so Albanci najbolj junaški narod, potem pa so ga posadili za mizo, da je pisal, ne da bi bili do njega nasilni. In on se je prepoznal, kako ga je strah. S tem so mu sesuli samopodobo, saj je vedel, da je ovajanje bližnjih nečastno dejanje. To je metoda, ki je bila za množično rabo preizkušena ravno na Golem otoku.

Pojem Golega otoka je vtisnil v družbo kolektivni strah, toda kako da so nekatere izpuščene potem zaprli še enkrat ali celo dvakrat?

Državni režim je ohranjal budnost do notranjih sovražnikov tudi leta 1951 in celo potem, ko je Stalin že umrl, so po Jugoslaviji še iskali informbirojevce. Poglejte ta paradoks: komunist Živković je o sovjetskem maršalu Žukovu rekel, da je sposoben vojskovodja, in bil zato obsojen na pet let zapora. Ko je Žukov čez čas uradno obiskal Beograd, so mediji pisali o njegovih slavi, toda Živković je bil še vedno na Golem otoku.

Predstavljamo si, kako so udbovci veliko lažje identificirali mladega izpuščenca z Golega otoka, ki je v družbi rad govoril o čemerkoli, kot pa da bi morali v družbi iskati nove osumljence. Lahko pa si v kavarni naročil ruski čaj in so te kot stalinista poslali v taborišče.

Ta groteska se danes sliši kot literarna domislica, takrat pa je bilo življenje groteska, ne da bi se ji smejali.

V knjigi navajam zgodbo iz samostana trapistov Marija Zvijezda pri Banjaluki. Ko so pruske oblasti v 19. stoletju trapiste izgnale, so ti hoteli kupiti zemljo za nov samostan. Nikjer v krščanski Evropi jim ni uspelo, zemljo jim je prodal šele turški sultan. Tja so prišli pozno jeseni 1867, spali so tako rekoč na prostem, zgradili potem celo mesto z elektrarno, ki je menda celo starejša od pariške. Držali so se načela – moli in delaj! Živeli so skromno, spregovorili pa so lahko samo v enem trenutku – pri jutranji maši so se tisti, ki so grešili, vrgli na tla in kričali mea culpa. Tisti, ki jim je prior dovolil, so se potem lahko spovedali grehov. Kakšne grehe so imeli? Da so pogledovali v posteljo k sosedu, da so šli po bližnjici v cerkev. Skratka, nič niso napravili, ker pa so imeli potrebo po govorjenju, so se spovedovali in ustvarjali ozračje, da je grešnik tako ali tako vsak. To isto so potem uporabili na Golem otoku. Vsak, ki je prišel tja, je šel po pravilu najprej v bojkot: nič ni smel govoriti, moral pa je poslušati tiste, ki so se javno spovedovali svojih grehov, kot je bila partijska kritika in samokritika. Ljudje so si morali izmišljevati svoje grehe in grehe svojih znancev. S tem so ustvarili ozračje, da so same barabe, da ima nekdo celo takrat, ko se prijazno pogovarja s teboj, gotovo nekaj za bregom.

Goli otok primerjate z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, kot je bil Dachau. Kaj imata skupnega?

V Nemčiji so v tridesetih letih vsi vedeli, da koncentracijska taborišča obstajajo, vsi pa so tudi vedeli, da ne smejo o tem nič vedeti. Poanta je bila v tem, da če si vedel, da obstaja taborišče, si bil že grešnik, ampak vedeti pa si moral, da te je bilo lahko strah in si se prav obnašal. Enako je bilo z Golim otokom, vsi so vedeli, da obstaja, ni se pa smelo govoriti o tem.

Obe taborišči druži tudi prevzgoja taboriščnikov. V Dachauu so nacisti poskušali iz komunistov napraviti dobre nacionalsocialiste, na Golem otoku pa so komunisti iz slabih komunistov hoteli napraviti dobre komuniste.

Za Hitlerja, Stalina in Tita ni znano, da bi obiskovali koncentracijska taborišča oziroma gulage. Ljudje z vrha režimov pa so si jih hodili ogledovat?

V Nemčiji je to počel drugi človek rajha, Himmler je redno obiskoval taborišča. Ko je prišel v taborišče, so ga zanj posebej počistili in uredili, zmeraj so mu pokazali najlepše in najbolj krepke internirance. Njemu, ki je sistem postavil, so prikazovali olepšano podobo. Podobno je pri nas policijski minister Aleksandar Ranković obiskal Goli otok, interniranci pa so mu skandirali: Marko! Marko!

So tudi Himmlerju v Auschwitzu Judje skandirali?

So mu morali: kadar je prišel na obisk taborišča, so Jude postrojili in jih naučili, kaj morajo govoriti, Cigan je moral reči, da je bil kurji tat, Jud, da je posilil neko žensko, in podobno. To je bilo kot nekakšno gledališče. Seveda pa je Auschwitz v svoji biti največjega taborišča smrti neprimerljiv s prevzgojnimi taborišči in gulagi.

Kaj pa Ranković na Golem otoku – tam je našel svoje najbolj zagrete podpornike?

Seveda, ampak tudi take, ki jih je poznal. Ko je nekatere spraševal, zakaj so tam, niso smeli reči, da so tu brez smisla ali po nedolžnem, ampak so morali povedati naučeno zgodbico. Tu gre za tak cinizem, da na koncu nihče več ne ve, kdo je tukaj nor in kaj je res. Ampak ta virtualna realnost je delovala po vsej državi.

Vsi imamo potrebo govoriti zlasti o stvareh, ki nam povzročajo stiske. In to so oblastniki vedeli. Če pa smo o tem govorili, smo bili grešniki in deležni sankcij. V ljudeh niso ustvarjali le strahu, ampak tudi občutek tesnobe, da so si sami krivi, pač po načelu: zakaj sem pa to moral reči, zakaj se nisem takrat ugriznil v jezik!

Naloga Golega otoka je bila širiti kulturo, iz katere so bili izločeni nasprotovanje, argumentiranje drugačnih pogledov in polemika.

To je bil namen. Če si hotel javno govoriti, si moral uporabljati fraze, ki niso nič pomenile. Dolgo časa si žlobudral, pa nič povedal. To sem zelo dobro videl, ko sem bil kot eden tisočih anketarjev vključen v raziskavo o delovanju zveze komunistov v tedanji Jugoslaviji. Hodil sem na seje osnovnih partijskih organizacij, kjer je prekipevalo od idej in dobre energije. Ljudje so bili blazno angažirani – najdimo pot iz krize! Ko pa so poročila osnovnih organizacij prišla do občinskih forumov, je vse to izginilo. Tam se je pojavljal politični besednjak, politični pravorek. Ko pa je občinsko poročilo prišlo na republiško raven, so vse izhodiščne ideje poniknile. To je bil sistem, ki je zaradi odsotnosti polemike ustvarjal brezvsebinski govor, poln mašil.

Po Beogradu se prosto sprehaja in živi lagodno kavarniško življenje človek, ki je bil glavni odgovorni za Goli otok – nihče ga v vseh teh letih ni povabil niti na kriminalistično zaslišanje.

Ali so slovenski komunisti za časa svoje vladavine kdaj obsodili zločine nad taboriščniki na Golem otoku, morda v liberalnejši fazi, ko jih je vodil Milan Kučan?

Nikoli, še danes se do Golega otoka obnašajo tako, kot da se to nas ne tiče. Po Beogradu se prosto sprehaja in živi lagodno kavarniško življenje človek, ki je bil glavni odgovorni za Goli otok – nihče ga v vseh teh letih ni povabil niti na kriminalistično zaslišanje.

Še več, Jovo Kapičić nastopa kot bonvivanski kramljač v intervjujih v dokumentarnih oddajah o Golem otoku.

Nikoli nisem zasledil, da bi kdo zoper njega sprožil kakšne postopke, ne v Beogradu, ne v Črni gori ne v Sloveniji. Nikjer ni nobene želje, da bi se vsaj formalno sprožil kazenski postopek. Od leta 1991 do danes ne poznam nobenega primera.

V sodobni zgodovini imajo povojni poboji vsaj status zločina, kakšno mesto pa ima Goli otok v zgodovinskih učbenikih?

To je seveda druga zgodba, za priznanje povojnih pobojev kot zločina je zainteresiran vsaj del politične opcije, tu pa tega ni. Taboriščniki so pripadali celemu spektru, ne čutijo se več kot komunisti, stari komunisti pa jih tudi ne čutijo kot svojih komunistov. Najboljši primer je Jože Jurančič. Vprašajte sto ljudi na ljubljanski ulicah, kdo je bil, nihče vam ne bo znal odgovoriti. V evropskem parlamentu so se italijanski poslanci čutili dolžni razlagati, kako smo Slovenci genocidni narod. Herojsko Jurančičevo dejanje je samo po sebi tako zgovorno, kako neumno je reči nekaj takega. Toda mi in naši evroposlanci tega ne vemo, nam ni v interesu. Še več, dediči leve opcije opravičujejo povojne poboje, češ, takrat so bili takšni časi. Jurančičevo dejanje sredi druge vojne leta1943, ne 1945, je dokaz, da poboji niso bili tako nujni in samoumevni, saj je sam takrat preprečil, da niso linčali ali ubili niti enega italijanskega vojaka iz taborišča na Rabu.

Včasih slišim partizanske sodobnike teh dogajanj, ki pravijo, da bi jih morali razumeti, v kakšnem času so živeli. Če bi res razumeli, kakšni so bili takrat časi, ti, ki so po vojni vodili državo, povojnih pobojev ne bi izvršili!

V učbenikih Golega otoka ne najdete, tudi zgodovinarji se z njim ne ukvarjajo. Na Hrvaškem razmišljajo, kako bi tam naredili zabavišče, samo da bi izbrisali spomin. Goli otok je tema, kjer je edini interes, da se ta prepusti pozabi. Vprašajmo se, kdo je to vodil? So Goli otok vodili marsovci ali ljudje od tod? Vodili so ga ljudje, ki so bili od tukaj in imeli tukajšnjo kulturo. Mi smo dediči teh ljudi in njihove kulture. Kaj delamo s tem, ko to pozabljamo? Negativnih plati kulture, ki so škodljive v mnogih pogledih, ne problematiziramo, ne premislimo in jih ne izboljšamo. Na predstavitvi te knjige ni bilo nikogar iz levih medijev, bili so le iz desnih, ti pa so poročali po svoje, o Jurančičevem velejunaškem dejanju je nekdo zapisal: v taborišču je prišlo do upora, na srečo pa ni bilo nobenih žrtev. Kako naj bralec časopisa, ki ne pozna cele zgodbe, sploh razume, da so taboriščniki razorožili svoje stražarje, ne da bi kogarkoli ubili?

Je bil kdaj kakšen predlog, da se osnuje dan spomina na Goli otok?

Ne, tudi leta 2000 ne, ko se je slovenska delegacija udeležila konference o dnevu spomina na holokavst. 27. januar je dan spomina na holokavst, o dnevu spomina na Goli otok pa se ni nikoli govorilo.