Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

+ + + +

Finski filetirni nož

Hotakainen, avtor enajstih romanov za odrasle, preberemo, se družine – in družbe – v spremenjenih finskih razmerah loti brez milosti, spodnese vse njene stebre; na eni strani je mati, ki kljub svojim odporom in nerazumevanju literature privoli, da pisatelju v ustvarjalni blokadi proda svojo življenjsko zgodbo, zraven mož, ki je enostavno nehal govoriti in se do konca, ko spet spregovori, kuja nad usodo, okoli njiju pa glavna skrb: trije odrasli otroci, ki jim ne gre najbolje, vendar vsak po svoje to bolj ali manj uspešno prikrivajo.

Eden se dela uspešnega, čeprav pri tem napihne svojo kariero in kvečjemu prodaja načrte za degustacije v megaštacunah, na katerih se lahko njegovi brezposelni in brezdomni kolegi do sitega najejo, drugi se je ravno zgodila življenjska prelomnica in gre potem denar od materinih memoarov za njeno rehabilitacijo, tretja je telefonska prodajalka in poročena z obarvanim, zato je ves čas v napetosti zaradi rasizma, tudi očetovega, in moževega plemenskega poštenja, ki nekako ne sodi v postindustrijsko družbo, kakorkoli plemenska po drugi strani postaja.

Hotakainen prehaja med različnimi glasovi, v ospredju je mati, ki piše svojim razglednice z navodili kot iz starih družinskih almanahov ali izvezenimi na starinskih predpasnikih, večinoma praktične napotke, priporočila in modrosti, s katerimi nimajo kaj početi, so pa s svojo starožitnostjo v finem nasprotju s tistim, kar živijo. To je prej ali slej socialno degradirana družba, pripoved se ves čas spotika ob brezdomne in brezposelne, ob usode sodobnih nesrečnikov, ki životarijo, niti ne v obljubljeni dostopnosti dobrin. Družinska nesreča jih še enkrat pretrese, kot premetane stvari v prtljažniku ob trku morajo zbrati pretekle delce in jih na novo sestaviti, osmisliti svojo novo sedanjost, ki je ranjena in ranljiva. Hotakainen svoje like dovolj široko in zanimivo razpostavi, njegov uvid v bistvo in pojave finske gospodarske krize je dovolj radikalen, hkrati pa mu uspeva v pripovedi vse do tretjega, ’človeškega’ dela romana zakriti glavni razlog za (prehodno?) bedno družinsko kondicijo. Z vpeljavo stare naivke, ki pripoveduje in verjame, da je resnica več kot literatura, z njeno konfrontacijo s pisateljem, ki mu manjka izkušenj in materiala, ne pa tudi veščine, seveda tudi tematizira vse bolj in še vedno aktualno vprašanje – čemu pisatelji in pisateljevanje v ubožnih časih.