Andreï Makine: Rekviem za vzhod

Rus, ki je doktoriral iz francoske književnosti, potem pa emigriral v Francijo in začel pisati literaturo v francoščini.

Njegov romaneskni rekviem prinese zgodovino zadnjega stoletja Rusije skozi usode junakov. V državljanski vojni, v pohodu na Berlin, v Afganistan, po tajnih misijah na afriški celini, pod Stalinovim terorjem, nouveaux riches, ki jih prinese Jelcinova doba in ki se potem razselijo še po zahodu. Običajni pogled komunistične ali protikomunistične perspektive pisatelj zamenja z nizanjem detajlov stvarnosti, ki je kdaj zaradi svoje radikalnosti že sama po sebi nadrealistična.

Družina, ki uteče represiji tridesetih let, to stori tako, da z govedom in najnujnejšimi stvarmi odide proti Sibiriji tako daleč, da za njo ne seže ne cesta ne oblast. Njegove vojne slike prinašajo trdo smrt: »Vojak, ki je, preden se je zgrudil, otipal praznino na mestu odtrgane čeljusti …«, a tudi mentalni ustroj najtršega jedra nemške vojske: »Vojaki, ki so preživeli Stalingrad, Kursk, Königsberg, ki so vedeli, da so njihove rojstne vasi in mesta letala spremenila v zoglenele ruševine. Vojaka, ki ga nikjer nihče ne pričakuje, se je resnično treba bati.«

Roman o posameznikih, ki ga podkrepi esejistična razlaga denimo ameriških obveščevalcev, ki v nekem trenutku napravijo obrat: »Bolje uvoziti znanstvenika, ki ima glavo polno podatkov, kot pošiljati agente, da na licu mesta zbirajo podatke.« Ali pa v afriškem mestu, kjer pustošita sovražni vojski, v ozadju pa morbidna racionalna razlaga stanja stvari: »Med prebivalci pa ’zalezovalci’, profesionalci, ki so jih najela orožarska podjetja, ki so iz pametne razdalje opazovali spopade, fotografirali, beležili zmogljivost orožja.«

Skratka roman, ki v maniri Balzaca postavi literaturo kot najmočnejšega pričevalca časa.