Čas iskrenega hinavstva

Jurij Gustinčič

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Pod črto

Pomembne ljudi je treba zasačiti v trenutkih zmedenosti, ko na lepem ne vedo več, kaj lahko storijo popolnoma prepričani, da jih varujeta običaj in seveda zakon. Tako zmeden je bil videti nemški predsednik, globoko verni in prepričani protestant stare šole Gauck, ko so ga seznanili z neverjetno potezo dotedanjega ameriškega vohuna Snowdena, ki je vsemu svetu povedal, kako njegova država nadzoruje in prisluškuje … vsemu svetu. Tudi Nemčiji, deželi trdnih zakonov. Še zlasti tistih o varovanju zasebnosti državljana.

Rekel je, napol zmedeno, napol jezno, da bi to lahko pomenilo popoln poseg v njegove državljanske pravice, torej ne bi bil varen niti, ko telefonira v … prav tisto Ameriko! Ali snemajo tudi njegove zasebne pogovore? Kako to uskladiti s pravico do zasebnosti, ki naj bi jo užival vsak nemški državljan.

Gauckovo začudenje in zaprepadenost sta me prepričala močneje kot druge nemške in evropske izjave, ki so izražale nelagodje in čudenje, kajti nikoli ni bil in ni človek tiste vrste, o katerega iskrenosti bi dvomili. Mislim na stopnjo iskrenosti poklicnega politika. Angela Merkel, ki to je, se je tudi obregnila ob kršenje pravice do zasebnosti – Snowdenova razkritja ji prav tako niso bila všeč, a je ostala tisto, kar je: političarka do obisti, do samega dna svojega poklica in položaja. Rekla je, nekako, da tista stvar, o kateri govori ameriški vohun, ni lepa, pravica do zasebnosti je seveda trdno zasidrana v nemški ustavi, a je hitro dodala, naj Nemci ne pozabijo, ne morejo in ne smejo pozabiti, kaj je zanje storila Amerika in kakšen zaveznik je ta država.

To je bilo bolj normalno za življenje političnega sveta, prepričljiveje kakor poteza politika, ki je sicer po več kot pol stoletja pridnega naslanjanja njegove države na največjo silo sposoben reči nekaj kritičnega, a le do neke stopnje in seveda brez kakšnih prevratniških nakan. Tudi ko izve – kot so izvedeli preostali Evropejci –, da Američani nadzorujejo vse, ponovimo, vse telefonske klice, usmerjene čez ocean. In čeprav se tako vsem pove, da obstajajo sile prvega in drugega razreda, potem pa še, po ameriškem prepričanju, sila, ki je tudi nad vsemi prvorazrednimi silami. Stanje sveta naj ne bi bilo podobno tistemu, ki si ga je svet ustvaril z zadnjimi vojnami, temveč je absolutno. Prva sila ni prva med enakimi, niti ne prva nekoliko nad enakimi, je zunaj vsega, je torej absolutna.

Zdaj pa tole. Kako so ljudje tega sveta zunaj Združenih držav Amerike prišli na misel, da se zgražajo ali, bolje rečeno, čudijo nesorazmerju med odnosi in potrebo, ki se že desetletja zdi popolnoma razumljiva in naravna, da preostali svet sprejme stanje, ki se je po drugi svetovni vojni, v korist vseh, razvilo in – tako se je zdelo – tudi utrdilo? Svet se je na to kratko malo popolnoma navadil. Nezaslišano, kaj je storil tisti nekdanji vohun, sedaj izdajalec Amerike in njenega, tako je prepričana, naravnega vodilnega položaja. Kaj je naravnejše kot stanje, ki se je vzpostavilo po drugi svetovni vojni?! Povejte, kaj! Američani morda nimajo izrazitega zgodovinskega spomina, na krajše razdalje lahko pozabijo, kaj se jim je pripetilo v Vietnamu, in kmalu po porazu meni nič tebi nič snujejo podobne pohode – Irak, Afganistan –, ki jih morda ne bi bilo, kot so bili, če bi se nanje pripravljali z zgodovinskim spominom. Pa se ne, in kaj potem? Naj zato drugi dobijo pravico hoditi po svoji poti brez Amerike ali drugače kot Amerika?! Pustimo to vprašanje odprto, a vendarle se postavlja, pa še kako.

Amerika se je, denimo, pogumno borila proti talibanom, na kabulski tron je pripeljala človeka, ki mu je nekoliko zaupala. In kaj je storil gospod Karzaj?

Še preden so se Američani dodobra zavedeli, morajo poslušati pritožbe gospoda Karzaja, da si njegovi zaščitniki Američani dovolijo pogajati se s smrtnimi sovražniki, Karzajevimi in svojimi, talibani torej, kako bi se uredile stvari, tudi brez Karzaja, če je treba, in zdi se, da je treba. Veliki sili je vedno bilo in naj vedno tudi ostane dovoljeno, da izbira med prijatelji in sovražniki ter ene spreminja v druge, če je treba. Saj veste, kaj je rekel eden največjih anglosaških državnikov, Pitt. Velika sila nima večnih sovražnikov niti trajnih prijateljev, ima svoje interese. Preprosta stvari, ki jo mi drugi pogosto pozabljamo.

Vrnimo se k naši zadevi. Kaj se je odkrilo na širšem območju svetovnih odnosov, odkar si je tisti ameriški vohun, humanist, izdajalec upal povedati, kako vseobsežno se Združene države Amerike ukvarjajo z zalezovanjem vsega sveta, tudi zaveznikov, seveda tudi Nemčije, ki naj bo hvaležna, da so jo dvignili iz ruševin vojne in ji dovolili postati največja, no, vsaj največja evropska sila. In zdaj morajo Američani doživeti izraze nehvaležnosti od tistih, ki so jim tako dolgo slepo sledili. Sprašujejo se, kako je mogoče – kot je naivno iskreno rekel predsednik Gauck –, da nekdo pošilja domov, v Ameriko, vse, dobesedno vse, kar drugi govorijo, ugibajo, razmišljajo. Saj se niti glavni zavezniki v Evropi desetletja niso zganili, pa so vedeli, da jih Američani nadzorujejo in si vse lepo beležijo. Pa še kritje za takšno ravnanje supersile je obstajalo: terorizem, teroristi, morali bi si jih izmisliti, če jih ne bi bilo. Teroristi so prišli ob pravem času za dograditev moči največje sile!

Saj se ne bo moglo nič razvijati brez pravilne razdelitve vlog, prvi na prvem mestu, preostali po vrsti, kot jim pripada. Gospa Merklova je zadela. Seveda se lahko vsi čudijo, če odkrijejo, da jih prvi mož nadzoruje, a le tako, da se pri tem ne pozabi, kdo je prvi mož in zakaj dela tisto, kar dela. Zavezniki se lahko celo zgražajo, če so nadzorovani in zalezovani – ne preveč seveda, saj so vse to lepo že zdavnaj vedeli in občasno tudi sami sodelovali pri tem (in sodelujejo naprej). Vprašanje je le, koliko lažnega ali pa včasih celo iskrenega zgražanja je sprejemljivo v odnosih zaveznikov. Gospa Merklova je zadela bistvo: rahlo se bomo začudili, potem pa se spomnili, kaj smo bili in česa se moramo spominjati. A bo šlo to seveda težko.