Brane Vižintin, lutkovni igralec in animator

Zajec in pes. Najprej se igrata, skrivata in lovita. Nato se spreta zaradi drevesa med njunima hišama. Vsak od njiju trdi, da ga ima raje, zato sledi tekmovanje v izkazovanju naklonjenosti, dokler ne ugotovita, da bi si drevo lahko razdelila … na pol. A na koncu ga vendarle ne uničita, saj gre za živo bitje, in vsi lahko živijo v sožitju.

Takšen je glavni zaplet in razplet igrive in poučne zgodbe Ti loviš!, ki jo je napisala Saša Eržen in jo je novembra lani na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil Silvan Omerzu, takoj zatem pa je postala velik hit. Nedvomno sta bila krivca za to tudi odlična igralca in animatorja, ki sta, kot smo lahko prebrali v Delovi recenziji, virtuozno vdihnila življenje minimalističnima lesenima lutkama – Martina Maurič Lazar zajcu, on pa psu.

To je bila le ena od njegovih številnih toplo sprejetih vlog v lutkovnih predstavah, ki jih je pod okriljem različnih gledališč zgradil v dveh desetletjih. Sprva je to počel v več neodvisnih lutkovnih gledališčih, s katerimi so prepotovali Slovenijo in svet ter pri tem želi nagrade, hkrati pa so znatno prispevali k razvoju naše lutkarske scene in zlasti k dvigu kakovosti predstav za odrasle. Od konca devetdesetih pa največkrat stoji na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana, in to v okviru najrazličnejših projektov, od otroških uspešnic po besedilih Svetlane Makarovič, s katero nadvse rad sodeluje, do projektov za odrasle, kakršna je bila letošnja Živalska farma.

Čeprav je eden naših največjih in najbolj spoštovanih mojstrov lutkovne animacije, letos je za dvoletni opus prejel tudi Župančičevo nagrado, je glede svojih dosežkov precej skromen. Nikdar si ne bi upal trditi, da res obvlada lutkovno animacijo. V redu, lutkovne tehnike je že mogoče obvladati, samih lutk pa nikdar čisto do konca. Tudi če pustiš domišljiji še tako prosto pot in si še tako inovativen, lahko namreč v njih vedno odkriješ še kakšno dodatno, novo, prej neopaženo plast. Neskončno uživa v ustvarjanju novih vlog. Vedno se jih loti popolnoma brez prtljage. Kot otrok, ki z ničle odkriva novo igračko.

Že kot čisto majhen fantič je babici težil: »Tukaj čiči, pa me glej.« Pri treh ali štirih je z balkona v drugem nadstropju bloka zabrisal svojega rešilca, in ko so mimoidoči pogledali navzgor, jim je uprizoril šov. Pri desetih se je pridružil lutkovnemu krožku in kmalu zatem prvič od blizu videl marionete Marjana Bajca. Tako so ga očarale, da se je naslednjih nekaj let pri njem učil, kako se iz neživega objekta spreminjajo v živa bitja, sposobna lahkotnih, elegantnih gibov in čustev. In kmalu se je izkazalo, da ima tisti pravi občutek za lutke. Dril je bil tako naporen, da je šel skozenj nemalokrat s cmokom v grlu in solznimi očmi, a je vseeno vztrajal.

Morda je tudi zato danes tako zelo zahteven, do sebe in drugih. Še več bi lahko vadili. Bistveno več. A tudi sicer sam ni človek, ki bi lahko miroval. Zdi se, da takoj, ko ima nekaj časa, zakuha nov projekt, pa sploh ne nujno lutkarski – z bluesovskim bendom Balin kugla so posneli dve plošči, pel je dela slovenskih pesnikov, s predstavo Do nazga skočil v komercialno gledališče ... Skupaj s psihologinjo Sanjo Brezničar pa sta se pred leti poglabljala v terapevtsko moč lutk, ki sta jih v nasprotju z drugimi izvajala v skupinah. Morda se bo nekoč lotil knjige o tem, po njunih zapiskih namreč nastajajo diplomske naloge ...

Zaveda se, da je imel srečo, da je šel lahko že tako zgodaj skozi tako kakovostno izobraževanje. Takšnih mentorjev danes skorajda ni, tudi lutkarski krožki so marsikje poniknili, in to ima posledice. Čeprav je lutkovno gledališče v zadnjih letih naredilo velik korak naprej in se vse bolj ruši stereotip, da so lutke namenjene le otrokom, je kakovostnih mladih lutkarjev malo. A zadnji dve leti, odkar poučuje na AGRFT, kamor je presedlal z umetniške akademije v Osijeku, je opazen napredek. Zato upa, da bodo lutkam na akademiji v prihodnje odmerili še več prostora. Kdove, morda projekt nekoč preraste celo v samostojni oddelek za lutkovno umetnost.