Run the Jewels: Run the Jewels

+ + + +

Trap se je lani dokončno ustoličil kot eden glavnih svetovnih pop glasbenih trendov, karikaturo pa je dobil na začetku letošnjega leta s kretenskim youtubovskim fenomenom Harlem Shake. A žanr je precej starejši. Prve obrise je dobil že kmalu po obratu tisočletja, za kar lahko brez resnejših debatnih krožkov neposredno krivimo ostri, neizprosni in eksplicitni rap ameriškega juga. Trapa ne bi bilo, če ne bi bilo trdega »južnjaškega« hiphopa in pika.

Killer Mike prihaja iz Atlante in je eden od predstavnikov tega hiphopa, prvič smo ga slišali pljuvati rime na primerno naslovljenem posnetku Snappin’ and Trappin megapopularnega dvojca Outkast. In El-P je pionir in vizionar nespolirane podzemne newyorške scene, ki je vzniknila ob koncu devetdesetih let in je prižgala luč na koncu tunela, ko smo grizli nohte ob dokončnem zatonu mestnega »golden era« sloga hiphopa. Mike in El-P sta skupaj Run the Jewels, a njuno sodelovanje seže že v lansko leto, ko sta izdala vsak po en albumski presežek. Mikov plošček R.A.P. Music se je izkazal celo za enega najpomembnejših raperskih projektov leta, na katerem je, precej neverjetno za črnega ameriškega raperja, Baracka Obamo postavil na njegovo mesto: zraven Clintona, Bushev in Reagana.

Idealna naveza ameriške artikulirane jeze in hrupa sedaj nadaljuje s komaj kaj več kot pol ure dolgim albumom, ki so ga zastonj izdali pri trendovski založbi Fool’s Gold. Čeprav so teme precej manj ostro politične kot na njunih lanskih izdelkih, bi težko rekli, da gre za bolj sproščen hobi projekt in da te pol ure steče »kratko ali slatko«. Pri besedilih gre večinoma za bahaško preklinjanje in povsem neokusne nametanke, protagonista večkrat zagrozita, da bi ob zvišanem krvnem tlaku znala odrezati kak ud. Produkcija je temu primerno surova, občasno vleče na trap, a ti fantje so trdo, brezkompromisno muziko delali že pred trapom, delajo jo sedaj in jo bodo delali po trapu. Že tako osupljivo suveren in kompakten izdelek dopolnita še gostovanji raperja Big Boia (polovice dvojca Outkast) in nepričakovano tudi newyorške producentske legende Princea Paula.

Politična korektnost na eni strani in lobotomna preprostost na drugi sta zadnja leta močno načeli kredibilnost čezatlantskega rapa. El-P in Killer Mike znova in brez večjega truda pokažeta, da je v osnovi precej preprosta forma lahko še kako pronicljivo udarna, tudi brez pretirano političnih opazk. Spoj južnjaškega in newyorškega zvoka v najučinkovitejši obliki in naveza, ki se je nadejamo tudi v prihodnosti, ko trap ne bo več povzročal glavobolov staršem povprečnih štirinajstletnikov po vsem svetu.