Paolo Giordano: Človeško telo

+ + + +

Zavezništvo kot veliki uvoznik vojn

Ko beremo obširen Giordanov roman o naših fantih na tujem – naših mišljeno kar najširše, saj je pripovedovan skozi različne usode italijanskih profesionalcev v Afganistanu, v taborišču sredi ničesar, ki ga sicer enkrat zapustijo in grejo oni malo po svoje, kar ni brez posledic –, nam prikliče v spomin vse mrtve in ranjene, najprej seveda nič krive civiliste, potem pa tudi netilce in velike pokorjevalce, ki so zaradi nejasnih interesov, ne ve se koga, v raznih misijonih, no, na misijah.

Ker nas že v uvodnem delu Giordano opozori na posledice, vemo, da se hrabra laška epizoda ne bo končala običajno; kolikor seveda ni običajno, da v okupirani in nikoli zares podjarmljeni afganistanski eksotiki domači napadajo tiste, ki se vozijo v oklepnih konvojih in si zraven domišljajo, da s tem pomagajo lokalnim prebivalcem ali pri ohranjanju miru – ali kaj podobno iluzornega z ur politične vzgoje in psiholoških priprav na misijo.

Giordano vodi svojo zgodbo tridelno, kot uvod v katastrofo in priprave, še precej miroljubne, pa vendar se že tam izrišejo tiste psihične lastnosti udeleženih, ki se bodo v minutah spopada pokazale kot usodne; sledi afganistanska epizoda, ki potrjuje na spomine naslonjen občutek, da je vojska slabo zlepljena gmota interesov, skoraj brezglava ali vsaj praznoglava, ki zaradi specifike posameznikov sproti razpada in jo je kljub rutini težko držati skupaj. Ker je junakov in odsotnih, z mislimi nekje na zasneženih žičnicah ali pri elektronskem dopisovanju, preveč. Posebej se pokažeta mnogoglavost in izgubljenost vojske takrat, ko se s hriba med oklepnike vsujejo ovce, nepreštevno ovac, in jih je mogoče obvoziti samo čez sode z umetnim gnojilom, seveda s pridodane nekaj malega primitivne elektronike. Tretji del je afterparti, popis in sledenje razvoju dogodkov, pa nizu posledic, iskanje krivcev, notranje dileme in komisije, življenje, ki je po samovšečnem in bahaškem kasarniškem drilu odkrilo svojo temnejšo in absurdno plat.

Giordano je dovolj oster, da je Človeško telo, ta krhka in neobstojna povezovalna masa vsakega vojaškega stroja, dovolj izpostavljeno, da se pokažejo vsi absurdi vojskovanja. Njegovi podoficirji in nadrejeni so niz skoraj karikiranih ali vsaj posrečeno izbranih, njihov razpon odslikuje vso pestrost geografskih območij, tudi sicer je nekaj osnovnih pripovednih niti spretno prepleteno, da nam prikliče vse zlovešče vzorce afganistanske vojne preproge oziroma zadnje intervencije na tej zapleteni in težko misljivi podobi sodobne vojne v afganistanskem tradicionalnem, predmodernem in ves čas poudarjeno vojščaškem svetu.