Dr. Nina Vodopivec: »Svoboda je navidezna, dejansko gre za ideal regulacije. Vse skupaj spremljajo strah, nezadovoljstvo, občutek nemoči, naše življenje obvladuje politika hitrosti.«

Neoliberalna logika ne zahteva Pike Nogavičke, ki bi mislila s svojo glavo, temveč tisto, ki bo upoštevala družbena pričakovanja.

Socialna antropologinja dr. Nina Vodopivec razmišlja hitro in o več temah hkrati, zato si je na steno začasne pisarne na Inštitutu za novejšo zgodovino prilepila bel list s črno piko. Slišala je, da je gledanje vanjo dobro za koncentracijo, ali je to res, pa še ne ve. Ampak k njej smo prišli zaradi tistega, kar ve. Nina Vodopivec je morda največja slovenska poznavalka vpliva neoliberalizma na načine, kako ljudje dojemajo sami sebe in družbo. Spoznala ga je predvsem s preučevanjem delavk in delavcev v tekstilnih tovarnah, ki so izgubili službo, potem pa jim je bilo naloženo, naj se spremenijo in znajdejo. Danes se to zahteva od vseh.

»Vsak naj poskrbi zase« – je to ustrezen povzetek neoliberalistične paradigme?

Tradicionalna neoliberalna kritika države blaginje temelji na osebni odgovornosti. Vsak je odgovoren zase, vsak naj poskrbi zase. Vendar gre za družbeno zaznamovane procese. Neoliberalizem se kaže kot prostor, kjer nastopajo samostojni, avtonomni, racionalni in svobodni posamezniki, družboslovci in humanisti pa opozarjajo, da ni tako, gre za sistem družbenega upravljanja, v ozadju so mehanizmi družbenega nadzora.

Vse poteka pod praporom svobode. Vsi smo svobodni, da upravljamo svoje življenje. Tukaj so nas dobili, kajne?

Točno. S svobodo se manipulira. Nicholas Rose pravi, da je ravno s tem idealom osvobojenega posameznika mehanizem tako učinkovit; gre za mehanizem sodobnega družbenega nadzora, ki je popolnoma zakrit. Rose se je ukvarjal z različnimi praksami, ki vzpostavljajo subjektivitete skozi zapovedi neoliberalnih logik. Takšen pogled se ne ukvarja s političnimi strankarskimi programi, temveč analizira sodobne prakse normativnosti skozi prizmo vednosti, miselnosti, skozi tisto, kar v družbi pojmujemo za normalno. Zato je težko pogledati zunaj okvira neoliberalnih logik, celo ko iščemo alternative. Vprašljiv je jezik, ki je koloniziral našo miselnost, retorične praske, ki jih je zaznamovala ekonomska doktrina. Ne moremo si niti zamišljati alternativnih poti, če ne podvomimo o logikah, na katerih temeljijo.

Zakaj bi to sploh hoteli? Je sploh še kakšna večja vrednota od svobode?

Svoboda je navidezna, dejansko gre za ideal regulacije. Vse skupaj spremljajo strah, nezadovoljstvo, občutek nemoči, naše življenje obvladuje politika hitrosti. Prestrašen posameznik ni politični subjekt. To je super manipulacija različnih ekonomskih lobijev, političnih voditeljev, drugih elit. Gre za strateški mehanizem, s katerim se lahko manipulira.

Številni politiki, mediji in mnenjski voditelji kot »zmagovalce« krize predstavljajo tiste posameznike, ki so ustanovili podjetje. Ti nato vsi povedo podobno: izgubil sem službo, potem pa sem imel dosti čakanja na zavodu in sem uresničil podjetniško zamisel.

To je normativ, ki ga hegemonistični režimi postavljajo za zgled. Posameznik, ki poskrbi sam zase. Ne le za blagor samega sebe, ampak za blagor celotne družbe. Postal je nekakšen podjetnik samega sebe, nima več nobenih pričakovanj do zunanjega okolja, vse postavi s svojimi rokami, sam poskrbi za svoja sredstva, svoje zdravje, svoje zakonske težave, svojo zaposljivost. Seveda v resnici ni tako, a to se postavlja kot ideal, ki naj bi ga morali vsi opravičevati. Če ga ne, če temu ne sledimo, smo družbeno izključeni. Individualizacija se kaže kot osvoboditev, ki pa je pogojena z ekonomsko doktrino o učinkovitosti, optimizaciji in temelji na konkurenčnosti, večni fleksibilnosti. Spregleda pa se, da so to družbeno pogojevani procesi.

Kakšen je posameznik, ki ni v skladu z idealom?

Ta se kaže kot parazitski, nemoderen. Treba mu je organizirati neki tečaj, ga preoblikovati, ga usposobiti, da bo postal skladen z idealom: da bo zaposljiv, fleksibilen, se bo znal osebno znamčiti (personal branding), bo hitro odziven. Zdaj govoriva o procesih na teoretski ravni, želim poudariti, da posamezniki nismo zgolj rezultat mehanizmov. Seveda obstajajo različni odmiki. Nas antropologe zanima ravno to življenje procesov, izkušnje ljudi, njihovo razumevanje procesov, učinki. Treba se je pogovarjati z ljudmi.

Kaj ste zaznali?

Največ sem raziskovala tekstilno industrijo v obdobju preoblikovanja. Zanimalo me je, kako so se preoblikovale tovarne, kako so delavke in delavci spremembe doživljali na vsakdanji ravni, kako se je spreminjala organizacija dela, v sami tovarni in v makroprostoru, kako se je preoblikoval trg dela, kako industrijska razmerja in kako je to povezano s preoblikovanjem v socialni politiki in tudi zdravju.

Kako pa so se delavke in delavci odzvali na te spremembe? Za večino je to pomenilo tudi izgubo službe.

Tovarne so se zaprle, hkrati pa se je od ljudi zahtevalo, da postanejo fleksibilni in učinkoviti, da poskrbijo zase in si izberejo novo službo. Delavke, delavci niso »znali« izpeljati tega preobrata in krivda se je začela pripisovati ravno njim. V javnem prostoru so se pogosto kazali kot tisti, ki se niso znašli. Med delavkami in delavci je bila želja govoriti o tem. V kontekstu tranzicijskega modela je postalo nemoderno biti tako imenovani socialistični subjekt, tako so bili namreč pogosto označeni, enako tudi vsi tisti, ki so zahtevali družbeno zaščito in varnost ter so delo šteli za pravico.

Kako so se delavci s tem spoprijemali sami pri sebi?

Tovarna v socializmu za delavce ni pomenila samo delovnega mesta. Kot je rekla Murina delavka, »v Prekmurju tudi Mura ne bi tekla, če ne bi bilo Mure«. Tovarna je imela zelo veliko vlogo pri strukturiranju življenja ljudi, pri oblikovanju skupnosti. Bila je prva, ki je vzpostavljala zdravstvene klinike, organizirala različne zdravstvene preglede, gradila stanovanja, infrastrukturo kraja, pomagala ljudem pri nabavi gradbenega materiala, hrane v času krize, dejansko je strukturirala skupnost. Prek sindikalnih domov ni organizirala le počitnic zaposlenih, temveč tudi njihovih družin. V tovarni so bile pogosto zaposlene cele generacije iste družine, iste rodbine. Ko se to neha, ne gre samo za delovno mesto, dejansko se ukine ta družbeni prostor. In potem se jim razlaga, da je treba doživeti prelom v glavi in življenje se ti bo spremenilo, postal boš drugačen posameznik in se boš znašel. Niti pogledamo ne razlogov in okoliščin, zakaj so ljudje brezposelni, kaj stoji zadaj, jih pa obsojamo, da se niso znašli. Brezposelnost se stigmatizira, dojeta je kot brezdelje. Nasploh so ljudje dojeti kot po naravi leni. Antropologija dela pa ugotavlja ravno nasprotno, delo je pomemben del naše identitete, povezuje nas v družbo, čutimo se koristne.

Zdravniki z medicine dela opozarjajo, da najpogosteje umirajo prav iskalci dela, ne brezposelni, ampak iskalci, ker imajo vedno znova opraviti z istim stresom.

Danes se ne govori več o zaposlenosti, ampak o človekovi zaposljivosti. Sredstvo za zaposljivost, za posameznikov uspeh, pa je njegov tako imenovani človeški kapital: od izobrazbe do komunikacijskih sposobnosti, zdravja, simpatičnosti …

Točno. Trg delovne sile danes obvladujejo kompetence in veščine. Govori se o mehkih in trdih veščinah. Trde veščine naj bi bile strokovno znanje, ki si ga pridobimo med izobraževanjem (pri čemer smo sami odgovorni za to). Hkrati vse večji pomen pridobivajo mehke veščine. Čeprav so na videz banalne, obstajajo tečaji, učbeniki in članki, ki nas učijo, kako tržiti samega sebe in kako narediti osebno blagovno znamko. Najti moraš neko tržno nišo na globalnem trgu dela, se zapakirati v paketek in se prodati. Medtem ko govorimo, da ni denarja, da bi ljudi zaposlili, zasebna podjetja, tudi v sodelovanju z javno upravo, ponujajo tečaje, kako tržiti samega sebe. Veščine in kompetence so konceptualizirane kot predmeti. Mogoče jih je izmeriti, kupiti ali tržiti. Danes tako ni mogoče več govoriti le o komodifikaciji človeškega dela, temveč tudi človeške osebnosti, o komodifikaciji jaza. Delavci niso več zamišljeni kot družbena bitja, ki v skupinskih odnosih zadovoljijo potrebo po solidarnosti in varnosti. Danes se v upravljanju kadrov veliko pozornosti posveča človekovim značajskim lastnostim. Ekonomski jezik se neprestano prepleta s psihologizacijo. Hkrati pa ne upoštevamo duševnih posledic sodobnih prestrukturiranj, beremo, da je vedno več samomorov in tesnobe. Na kliniki za medicino dela svarijo, da fleksibilizacija in intenzifikacija dela povečujeta obolevnost ljudi za srčno-žilnimi boleznimi, predvsem pa je vse več stresa in depresije. Kljub temu problem prepogosto obravnavamo kot stvar posameznikove zasebnosti in intime, da mora to urediti sam pri sebi.

Neko podjetje v Sloveniji, ki ponuja delavnice za premagovanje negativnih misli in občutkov, svetuje, naj si ljudje izberejo, po katerem pravljičnem liku se bodo zgledovali. Ali bodo žrtev kot Andersenova deklica z vžigalicami ali pa junak kot močna in iznajdljiva Pika Nogavička.

Zelo zanimivo je, da se obračamo na pravljične like. Na fikcijo. Neoliberalizacija Pike Nogavičke. Spet razmišljamo brez kontekstov. Pika Nogavička je nastala pred 50 leti kot zgodba o upornici, ki kljubuje normam in družbenim pričakovanjem. Gre za neke vrste ikono opolnomočenja žensk. Danes je postavljena v drug prostor in čas. A neoliberalna logika ne zahteva Pike, ki bi mislila s svojo glavo, temveč tisto, ki bi sledila družbenim pričakovanjem, poskrbela zase, bila močna in odgovorna po pričakovanjih družbe. Takšne analogije dodatno kažejo, da neki družbeni problem za nas ni rezultat družbene pogojenosti, ampak stvar posameznika, pri tem se sklicujemo na nadnaravne junake iz našega otroštva. Dejansko pa gre za strategijo, kako posameznika aktivirati. Aktivacija je pri politiki zaposlovanja osrednji termin. Zdravniki iz medicine dela pa opozarjajo, da najpogosteje umirajo prav iskalci dela, ne brezposelni, ampak iskalci, ker imajo vedno znova opraviti z istim stresom. Toda še vedno se od posameznika pričakuje, da bo fleksibilen in bo neprestano iskal delo.

Je to, da se ljudem govori, naj zavzeto investirajo v svoj človeški kapital, tudi oblika družbenega nadzora?

Gre za enako logiko, o kateri sva že govorila. Ja, naj investirajo v človeški kapital ... jezik kapitala. Spet bi opozorila na jezik, na sistem retoričnih praks, in to povezala z našim razmišljanjem. Družboslovci in humanisti opozarjajo, da jezik ne upodablja realnosti, ampak jo konstruira. Danes je ekonomija tista vednost, s katero naj bi popisovali realnost. V tem smislu je ekonomska teorija sredstvo, ki kreira ekonomske pojave in obnašanje in jih ne zgolj popisuje. Ko obravnavamo družbene probleme danes, uporabljamo retoriko ekonomije, na družbo gledamo skozi optiko ekonomske vednosti. Zato je tako pomembno vprašanje, kaj vidimo kot problem, na kakšen način ga zaznavamo in kako prikazujemo. Vprašanje je, kaj naredimo za realno in vidno, kaj pa ostaja skrito in samoumevno. Najbolj skrb zbujajoče je, da smo začeli toliko problemov zaznavati kot samoumevne.

Katere?

Na primer to, da so ljudje, ki živijo na cesti, drugi pa imajo več nepremičnin.

Je torej neoliberalna paradigma pravzaprav najučinkovitejši družbeni nadzor? V njej posameznik pritiskov, naj bo tak ali drugačen, ne doživlja kot zunanje, ampak kot notranje, kot da si jih nalaga sam.

Ja, ni več jasnega vladarja in na drugi strani posameznikov, ki so mu podložni. Vladanje poteka skozi prizmo normativnosti, prek vzpostavljanja neke subjektivitete. Danes se veliko govori o tem, da moraš biti dober upravljavec tveganj, pri čemer ne gre samo za prelaganje odgovornosti, negotovosti, ampak procese spremlja ponotranjenje krivde za svoj položaj, kar je veliko duševno breme.

Slovenijo sta imperativ trga in tržna racionalnost še bolj zaznamovala. Ljudi je bilo treba prepričati, naj spremenijo sami sebe in od države ne pričakujejo ničesar več.

Vseeno obstajajo konkretni odnosi, ko se podrejenim jasno postavljajo zahteve, naj bodo takšni ali drugačni. Državam postavljajo zahteve bonitetne agencije, posojilojemalcem banke, brezposelnim zavod za zaposlovanje, revnim centri za socialno delo.

Zanimivo, da se prav v bonitetnih ocenah kaže, kaj pomenijo govori, pričakovanja. V njih vidimo, kaj pomeni produkcija strahu, histerična retorika, ne kot nekaj, kar zgolj upodablja realnost, temveč kot tisto, kar jo dejansko ustvarja.

Nekako nam je vsem jasno, da ljudje niso brezposelni po svoji krivdi. Vemo, da je to zaradi gospodarskih razmer ali pohlepnih menedžerjev …

Ampak še vedno od njih zahtevamo, naj se dvignejo, brcnejo v rit in postanejo Pika Nogavička.

Zakaj se nam ne posveti, da to ni skladno?

Zakaj veliko ljudi opozarja, da mora biti družba stabilna, če želi, da njeno gospodarstvo deluje, hkrati pa ga neprestano destabiliziramo? Razlogov je več, vsekakor so zadaj tudi konkretni interesi, hkrati pa je sporen prav sistem vladanja oziroma družbenega upravljanja danes, saj je tako intenzivno prepleteno z mišljenjem in našim razmišljanjem. Tudi ko smo kritični in iščemo pot, se sami pogosto ujamemo v miselnost, do katere smo kritični. Pogosto se odzivamo tako, da reproduciramo politično racionalnost, ideal samoodgovornega, racionalnega, svobodnega subjekta. Gre za specifičen model družbenega upravljanja. Tako družbo je laže upravljati.

Danes se zakriva ločnica med delavcem in kapitalistom. Zdaj smo vsi podjetniki, le da so eni bolj, drugi manj uspešni …

Pomembno je, da se dobro znajdeš, se dobro zapakiraš, postaviš na trgu, si neprestano na preži, da se boš hitro odzval. Da nisi družbi v breme. Trg se pri tem predstavlja kot neka zunanja, višja in neodvisna sila.

Morda je še sporneje, da je to razmišljanje prisotno, ko se gleda z drugega konca. Tisti, ki je uspešen, velja, da je nabral velik človeški kapital in je bil motiviran.

Ja, na posameznika gledamo kot na nepopisan bel list, ki naj bi imel popolnoma enake začetne možnosti za uspeh kot vsi drugi. Kakor da imamo vsi enak startni položaj, potem pa eni bolje tekmujejo. Ne zaznavamo družbenih neenakosti. Te so v javnem prostoru pogosto prikrite, ker se o njih premalo pogovarjamo. Prej sem hotela dodati, da poleg razmerja med kapitalisti in delavci potekajo še dodatne ideologizacije.

Na primer?

Na primer delitev na delavce v zasebnem in javnem sektorju. S političnimi praksami se javni sektor opisuje kot parazitski del gospodarstva.

Na začetku je bila to verjetno strategija za zmanjševanje javnega sektorja. Če so zajedavci, ni nobene škode, če jih ni.

Ta strategija je zelo dobro delovala ne samo na političnem področju, v nekih formalnih uradnih diskurzih, ampak tudi v vsakdanjem življenju. To sem opažala med kolegi, znanci, prijatelji. Pokazalo se je, kako hitro neka doktrina, niz praks in idej zaznamuje odnose med ljudmi in njihov odnos do problemov.

To prikazovanje javnega sektorja kot parazitskega ima tudi neki protidemokratični element. Če si vsi želimo, da se zmanjšuje javno dobro, potem si želimo imeti manj skupnega.

Ravno zaradi teh ideoloških pritiskov, ki poskušajo delegitimirati skupno in družbeno, je na udaru domena socialne varnosti, domena socialnih pravic. Zelo si prizadevajo, da se področje prikaže kot področje parazitizma in odvisnosti. Družbeno dojemamo kot nekaj, kar omejuje svobodo posameznika, ne pa kot nekaj, kjer se posameznik sploh lahko vzpostavlja.

Vsak je dojet in se dojema kot posameznik in ima javni sektor za nekaj, kar mu jemlje davke in dela slabo. Zasebnika pa vidi kot nekoga, ki je prek tekmovanja s konkurenti izoblikoval dobre in poceni izdelke in storitve, ki jih plačamo samo takrat, ko jih potrebujemo.

Težave z neoliberalno paradigmo obstajajo na več ravneh. Kako si zamišljamo družbeno, kako si zamišljamo posameznika, kako gledamo na ekonomijo. Ekonomije ne bi smeli misliti zunaj družbenega. Zdaj pa se dogaja ravno ta preobrat, da poskušamo družbo misliti skozi ekonomijo. To je izredno sporno.

Posamezniki so vse bolj ločeni tudi zaradi sodobnih, prekarnih oblik delovnih razmerij.

Ločuje jih tudi manipulacija z negotovostjo. Družba lahko deluje, če je stabilna. V zgodovini vidimo, kaj pomeni, če se velik del družbe neprestano izčrpava, zato da se gradi elita. Take družbe so propadle oziroma so se morale preoblikovati. Čudim se, kako se iščejo rešitve za sodobno krizo. David Harvey in Naomi Klein, poleg številnih drugih analitikov sta javnosti bolj znana, sta na primer dobro pokazala, kako sporno je, če v sistem vneseš negotovost in družbo popolnoma destabiliziraš.

Ampak v Sloveniji prisotnost neoliberalizma sploh ni splošno priznana. Veliko ekonomistov, politikov in mnenjskih voditeljev kot odgovor na krizo ponuja več kapitalizma. Pravijo, da je vzrok naših težav v tem, da nismo bili prava kapitalistična država.

Ampak saj vidimo, da kriza ni samo pri nas. Res je Slovenija tudi zgodovinsko zaznamovana, prevzemanje kapitalističnih praks se je legitimiralo v antisocialistični pozi. S tem se je strateško manipuliralo: tisti, ki zahteva pravico, neko zaščito, zaposlitev, se kaže kot nemoderen, kot nekdo, ki ni naredil preklopa v glavi, opravil s socialistično preteklostjo. Podobno je bilo tudi v drugih postsocialističnih državah, imperativ trga in tržna racionalnost sta še bolj zaznamovala te prostore. Ljudi je bilo treba prepričati, naj spremenijo sami sebe in od države ne pričakujejo ničesar več.

Uspelo jim je, da so nas prepričali, da nočemo več socialne varnosti, nočemo več redne službe, ker je to v nasprotju s svobodo?

Ampak dejansko procesi, čeprav na različne načine, potekajo tudi v drugih prostorih, v ZDA, Veliki Britaniji, srednji Evropi. Kapitalistični sistem se je spreminjal, iz keynesijanskega sistema države blaginje v državo aktivnega dela. Ti procesi so širši. Seveda pa imajo pri nas posebno intenziteto, dogajali so se na več ravneh in to v kratkem času. Zato so še bolj zaznamovali naše življenje.

To še kar vztraja. Še danes se ljudem, ki so kritični do neoliberalizma, odgovarja, da razmišljajo socialistično.

To je lahko politična manipulacija oziroma strateški manever. Nihče noče biti nemoderen, nihče ne more biti nemoderen, nihče si ne more privoščiti, da je nemoderen, »nenormalen« v smislu, da ne upošteva družbenih pričakovanj.

Je naključje, da je politična stranka, ki je najbolj vneto uveljavljala neoliberalne ideje, tudi tista, ki svojim političnim nasprotnikom govori, da so komunisti?

Stopava na raven političnega obračunavanja in politizacije zgodovine. Nočem komentirati strankarske politike, s tem se ne ukvarjam. Rečem pa lahko, da stranke na različne načine poudarjajo neoliberalno paradigmo in manipulirajo s sklicevanjem na preteklost. Politizacija preteklosti neprestano poteka v javnem prostoru. Toda pomembno je opozoriti, da neoliberalna paradigma ni prisotna samo pri desnih, ampak tudi pri levih. To se med drugim vidi v načinu, kako razmišljamo o politiki in oblasti. Pogosto še danes slišim, kako so vsi znotraj sistema in zaslepljeni, pri tem pa sami sebe izvzamemo, kot da bi bili edini sposobni stopiti ven. Treba je kritično pogledati tudi na svojo lastno vpetost.

Hočete reči, da neoliberalni miselni vzorci niso več povezani s političnim prepričanjem?

Da, danes vsi sprašujejo po receptih in želijo, da ti pridejo čim prej. Takoj, ko pokažeš, da stvari niso jasne, da se prepletajo, se ljudje ustrašijo.

Kakšna je alternativa? Je ključno, da se najprej zavemo, zakaj in kako je neoliberalistična paradigma tako učinkovita.

Ključno je, da začnemo razmišljati in odpirati prostor, da sploh osvetljujemo okoliščine, kjer je ta paradigma prisotna, razgaljamo številne samoumevnosti. Moramo opozarjati na prepletenost ter stopiti iz razmišljanja prek posplošenih modelov in poenostavljenih razlag, kot je na primer iskanje enega krivca za vse. Stopiti moramo iz retoričnih praks, ki jih je zaznamovala ekonomska doktrina, podvomiti o ustreznosti jezika abstraktnih modelov, grafov in statistik. K razpravi moramo spustiti družboslovce in humaniste, ki osvetljujejo druge perspektive. Z odpiranjem prostora lahko pokažemo na probleme v drugačni luči, jih začnemo analizirati s kritično distanco ter izoblikujemo možnosti drugačnega razvoja, ki bi potekal zunaj modelov rasti in napredka. Prepogosto razmišljamo, kako mora biti vse hitro, in pričakujemo, da bodo tudi rešitve takšne. A potem se spet oblikujejo v okvirih strahu in histerične retorike. Na mikroravni se že pojavljajo rešitve, ki pa jih ne smemo idealizirati, ampak jih moramo obravnavati kritično.

Na primer?

Akcije co-workinga, lokalne samooskrbne skupnosti, časovne banke, ekološke kmetije, poskusi tranzicijskih mest, različne pobude v sklopu socialnega podjetništva. Ljudje se povezujejo med seboj, tudi v Sloveniji, in dobro bi bilo to dokumentirati. Ljudem je treba vrniti upanje, se povezovati in pokazati, da se marsikje že dogaja. Graditi moramo skupen prostor, povrniti zaupanje v družbene institucije. Probleme moramo prikazovati v njihovi družbeni pogojenosti in zaznamovanosti. V razpravo moramo vrniti družbeno.