Male kaprice visoke politike

Jurij Gustinčič

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Pod črto

V starih, ne prav dobrih časih, ko sta si nasproti stali edini supersili, ZDA in SZ, so bili trenutki, ko je človeštvo ugibalo, ali nas ne čaka sodni dan. Mislim na jedrski spopad. Časi so nas naučili veliko mirneje sprejemati obstoj jedrskega orožja. Resne analize bi najbrž potrdile sum, ki so ga nekateri že davno gojili, da nevarnosti jedrskega spopada med Američani in Rusi sploh ni nikoli bilo. Niti v času kubanske krize ne. Hruščov bi svoje ladje na poti v Havano zadnji hip ustavil. Kennedy pa ne bi pritisnil na gumb – tisti gumb, ki je po atentatu v Washingtonu obležal v aktovki na cesti ob ranjenem Reaganu.

Da sta bili dve tako imenovani supersili tik pred jedrskim spopadom, je legenda, ki jo v opisih jemljemo resno, saj hočemo, da je svetovna politika resna stvar. Vprašanje je, ali je vedno resna. Na to verjetno ne bomo nikoli dobili celovitih odgovorov, ki naj bi jih zgodovinarji sprejeli za sveto resnico. Od vseh napetih dogodkov tistega časa jemljem atentat na Reagana za edinega resnega. Imel je seveda ozadje, ki ima veliko opraviti s stanjem duha mladih ameriških generacij in prav nič z visoko politiko. Vse predstave te politike bodo prej ali slej vnovič prišle na vrsto, in to ne kot tragedija, temveč kot farsa.

Razmišljam o vsem tem, ko poslušam nujna sporočila svetovnih medijev o tem, kakšni bodo prihodnji časi za voditelja, ki naj bi sedaj odločala o prihodnosti človeštva. Mislim seveda na Obamo in Putina. Zgodovina odnosov med Moskvo in Washingtonom se bere kot zgodba o kapricah – zdaj je bolj kapriciozen ta, potem oni. Najnovejši takšen zaplet je značilen za odnose, v katerih sta se svetovni sili vedli približno enako. Da je ena kapitalistična, druga pa je bila komunistična, a se zdaj ne ve, kaj pravzaprav je, ne spremeni ničesar pri podobnosti ravnanja. Zdaj se razjezi eden, češ da ga dovolj ne spoštujejo, zdaj drugi. Vzgoja, ideologija in podobne reči so postranska stvar. Obnašanje velikih sil pravzaprav ne pozna ideologije in medideoloških spopadov. Vedno gre za neizogibno posledico živčnosti države, ki je velika sila. Mora se videti, da ima bolj prav kot druga. A mora se ji tudi priznati vrojena pravica do kapricioznosti.

Prav na ozemlju Rusije se bodo sestali predstavniki G20. To pomeni, da bo med njimi tudi ameriški predsednik, v Rusiji pa ima možnost, če že ne protokolarno obveznost, da obišče ruskega predsednika. To je protokolarna obveznost ali priložnost, da se največja pogovorita tudi med sabo! Ameriški predsednik, ki prihaja na obisk, je, vemo, zelo jezen. Jezen je, ker je druga stran nespametno sprejela ubežnika, človeka, ki nosi s sabo ameriške vohunske skrivnosti in bi ga domovina rada spravila v zapor. Kot izdajalca. In ker so mu Rusi ponudili azil, zelo časovno omejen in s točnimi določili glede obnašanja, je ameriški predsednik užaljen. Odšel bi v Rusijo, a ne bi obiskal njenega predsednika. Sveta kaprica, ki si jo svetovna sila pač dovoli v nasprotju z vsemi uveljavljenimi pravili diplomatskega vedenja.

Ne vemo, vsaj v trenutku pisanja, kako se bo zadeva z najnovejšimi kapricami velike sile iztekla. To niti ni pomembno, treba si je zapomniti, da je veliki sili vseeno, ali zanjo v popolnem obsegu obstajajo pravila diplomatskega in drugega vedenja, kot jih poznamo vsi drugi. Gre pa še za nekaj. Gre kratko malo za to, da obstajajo nepisane navade obnašanja za tiste, ki so ali se imajo za velike sile. Preostali svet jih mora spoštovati, saj se strinja, da so velike sile velike, imajo takšen status, ki sicer ni nikjer zapisan, a ga poznajo in večinoma spoštujejo vsi, vsaj do kakega poloma te velike sile, potem spet ne. ZDA so doživele več polomov, zadnji se dogaja prav zdaj v Afganistanu, pa kaj potem? Rusija tudi ni več, kar je bila SZ, pa kaj?

Karkoli si mislimo o moči ali šibkosti ene ali druge velike sile, je to, kar je, in bi morala imeti sveto pravico biti tudi kapriciozna. To ji moramo priznati, kajti drugače ne vemo, kaj storiti. Upreti se kapricam velike sile? To bi pomenilo le obdajati velike kaprice z množico majhnih, kar pa ne pelje nikamor. Seveda so ti elementi obnašanja v resnici zavajajoči in nepotrebni. Saj nazadnje tudi velika sila spremeni kakšno svojo trmasto potezo, navsezadnje to vedno naredi. A kaprice obstajajo.

Ameriški predsednik se je znašel v neugodnem položaju, potem ko je eden njegovih supervohunov priznal, da njegova država vohuni kar po vsem svetu, tudi pri zaveznikih, celo v tako zvesti državi, kot je zadnja desetletja Nemčija. Obama zdaj pojasnjuje in na milejši način tolmači ameriško pravico do vohunjenja, ki naj bi vendarle bila lepo usklajena z zavezniki. Putin je morebiti bolj trmast, on že ne bo, denimo, kar tako spustil iz zapora Hodorkovskega ali tistih treh deklet iz skupine Pussy Riot, ki nagajajo pravoslavju. Putin bo popustil pri kakem drugem vprašanju, velike sile to po navadi naredijo tako, da je škoda zanje čim manjša. Ruski predsednik si pač želi samo eno: da bi Rusija spet veljala za sveto Rusijo, kot je bilo nekoč, pred tisto revolucijo.

Revolucije. Kaj bi z njimi. Saj jo je imela tudi Amerika, ko se je uprla angleškemu kralju. Da bi postala trdnjava kapitalističnega sistema, ki ga sedaj, vendar s poudarjenimi popravki, uvaja Putin. In glej, ugotovili bomo, s presenečenjem ali ne, da razlike med velikima silama in njunima sistemoma sploh niso ravno velike. Kje še obstaja popolni kapitalizem? Kje je socializem, da o komunizmu sploh ne govorimo? Vrnimo se h kapricam velikih sil, podobne so si, če so bolj kapitalistične ali manj. Nekoč sem na nekem predavanju, ki sem ga imel na ameriškem Zahodu, doživel, da so me prosili, ali mi lahko predstavijo neko družino z otroki iz publike, ki še nikoli v življenju ni srečala živega komunista (za katerega sem v jugoslovanskih časih samodejno veljal). Družinski člani so mi prisrčno stisnili roko. Bili so navdušeni, ker so doživeli nekaj takega.

Jan Hus bi rekel: O, sveta preproščina!